Zlato-rdeča darila z lesenimi perlami in snežinkami iz slanega testa

Čeprav nisem ljubiteljica rdeče barve, se mi zdi, da nekako spada k božiču in decembrskemu praznovanju, torej mora biti. Že lani me je prijelo to vzdušje in sem Emi ponudila živo rdečo barvo, s katero je poslikala karton, iz katerega sem izrezala okraske za smrečico oz. aranžma iz vej.

Rdeča manija me je držala tudi letos, zato so tudi letošnji okraski za smrekco v toplih barvah. Izdelali sva kar dve vrsti, lesene in iz slanega testa. V teh odtenkih so bili tudi okraski na adventnih venčkih in nisem se jim mogla upreti tudi pri mislih na darila. Sicer sem v osnovi razmišljala o rdeči in temno rjavi kombinaciji, ki bi ji dodala kanček zlate, a se je misija "enobarven temno rjav darilni papir" izkazala za bolj zahtevno, kot sem pričakovala, zato sem naposled opustila misel nanj in v nakupovalni voziček položila temno rdeč in zlat papir.

Kupila sem sicer tudi zlat darilni trak, a ga na koncu nisem uporabila, saj se ni več skladal s celotno podobo, tako da čaka v predalu z darilnim papirjem in trakovi na svojo priložnost, da zasije. :)

No, zdaj pa k zavijanju novoletnih daril. Vedno in znova pravim, da je pravilo št. 1 pri zavijanju daril oblika tistega, kar želimo zaviti. Če je to škatla (pravilnih, običajnih oblik), ni večjih težav, če pa imamo kup stvari, bo naloga težja. Lahko bi jih seveda potisnili v darilno vrečko in problem bi bil rešen. A meni niso všeč tako enostavne rešitve, čeprav je tudi darilna vrečka lahko lepa in predvsem priročna. Vseeno pa imam preprost trik, kako zaviti drobnarije, da bo še vseeno izgledalo lepo in predvsem, da ne bomo izgubili živcev (vsaj mene to, poleg prozorne folije za živila, spravi na rob! :)). To je prazna kartonasta škatla. Lahko je od čevljev, ali pa taka, da se sestavi v škatlo in potem dno in pokrov zalepimo, sicer se odpira. ;)

Ko imamo vsa darila kupljena ali izdelana, jih razporedimo po škatlah. Potem vsako posebej zavijemo v izbran darilni papir, jaz sem torej izbirala med zlatim in temno rdečim, ker mi ju je zmanjkalo, pa sem imela k sreči na zalogi še nekaj rdečega, ki sem ga potem uporabila.

Na vrsti je okrasitev daril. V ta namen sem že pred časom izdelala snežinke iz slanega testa. Recept najdete tukaj, prav tako navodila, saj sem jih delala enako kot sva s hčerko delali zvezdice za na smrekco. Edina razlika je bila to, da sem jih delala na skrivaj, da me ne bi videla. :)

Če imate čas, jih lahko sušite enako, kot sem jih jaz, torej na zraku in jih vmes večkrat obrnete, dokler niso povsem suhe, če se vam mudi, pa jih lahko posušite v pečici, kar je tudi opisano v objavi Okraski iz slanega testa za novoletno smrekco.

Posušenih zvezdic nisem navezala na vrvico kot zvezdice, ampak sem jih na darila pritrdila s tanko volno. A gremo lepo po vrsti.

Na zvezdice sem s pisalom zlate barve napisala ime obdarjenca in narisala preprost vzorček iz pikic in črtic.

 
Na darilo sem najprej z vozlom zavezala volneno nit.

Potem sem nit nekajkrat ovila okoli darila.

Nato sem nanjo nanizala nekaj lesenih perl v rumenih, oranžnih in rdečih barvah. Pomagala sem si z zobotrebcem.

Na vrsto je prišla snežinka iz slanega testa. Volneno nit sem napeljala skozi luknjico.

Zavezala sem vozel.

Na nekatera darila sem nanizala kakšno perlo še na drugo stran snežinke, potem pa sem na spodnji strani, da se ni videlo, zavezala vozel in odrezala odvečno volno.

Darila sem skrbno skrila in jih na božično noč postavila pod smrekco. :)

Zjutraj je bilo veselje opazovati Emo, ko je našla darila in jih hitela odpirati. Pomagali smo ji ugotoviti, na katerem je napisano njeno ime. Med drugim je dobila tudi copate in škornje in čeprav se ponavadi brani novih čevljev in imamo včasih resne težave, da jo prepričamo, da so ji stari premajhni/pretopli/prehladni, je te, od Božička, obula brez težav! Mulc mali! :)

Potem je pomagala vsakemu posebej najti njegovo darilo. Spraševala je: "Kje pa ti pišeš?" :) Ko je našla ustrezno darilo, ga je vsakemu tudi pomagala odpreti. Najraje bi odprla še tiste, ki so bili za sorodnike in prijatelje, ki jih takrat ni bilo z nami. :)

Božič 2016 in spomini na otroštvo

Letošnji božič smo preživeli veliko lepše, kot sem pričakovala, da ga bomo. Vsaj jaz tako čutim. Glede na to, da živimo pri moževih starših, moji pa so 130 km stran, skušamo praznike nekako uskladiti in razporediti tako, da smo enkrat pri enih, drugič pri drugih. Že tako in tako ves čas potujemo gor in dol po Sloveniji, zato priznam, da mi je bila ideja, da bi bili doma in bi drugi prišli k nam, všeč. Res je, da je udobno biti gost in se pustiti streči, vendar sem rada tudi gostiteljica. Tako smo povabili moževe in moje starše in staro mamo na obisk za božič. Skupni čas smo izkoristili za praznovanje očetovega rojstnega dne in božiča pri božični večerji.

Že same priprave na različna druženja imam rada: od idej, kaj bom gostom ponudila jesti in piti, kako bom okrasila prostor, kakšne pogrinjke bom pripravila, do pospravljanja tik pred zdajci, ki me prisili, da končno nekam pospravim ali celo vržem v smeti tisto plastično embalažo ali steklenico, ki se mi je valjala po kuhinji cel teden. Tokrat sva z možem dobro premislila tudi, kako bova zagotovila prenočišče trem osebam več v našem gospodinjstvu. Da bi jim bilo čimbolj udobno, sva staršem pripravila ležišče na kavču v dnevni sobi, za mamo pa sva na hitro preuredila Emino sobico, tako da je imela prostor čisto zase. Ema itak skoraj vsako noč pride k nama, tako da glede njene premestitve ni bilo problema. 

Z božično večerjo smo začeli kar zgodaj, ob 17. uri, saj gre Ema dokaj zgodaj v posteljo, seveda pa pri večerji ni smela manjkati. Že prejšnje dni so potekale priprave: šli smo po nakupih, meso sem dala v marinado, obiskali smo tudi bazarja, ki sta potekala v vrtcu in šoli in med drugim nakupili tudi božične pogrinjke, tako da jih letos nisem delala sama. Zdelo se mi je lepo podpreti trud otrok in vzgojiteljev ter k večerji dodati nekaj iz Eminega vsakdana, torej vrtca. Postavili smo tudi smrečico, ki smo jo letos okrasili z lesenimi okraski. Kot vsako leto se je tudi tokrat naša galerija že napolnila z novoletnimi voščilnicami.

Za božično večerjo sva pripravila dve vrsti fondija: mesnega in sirovega. To smo tradicionalno jedli za božič pri nas doma celo moje otroštvo, zato me fondi avtomatsko spomni na božič. Točno ta komplet za mesni fondi, ki ga uporabljamo že vsa leta, sta mami in ati dobila za poročno darilo. Takrat to ni bilo kar tako in temu primerno je bil fondi pri nas tudi obravnavan – uporabljali smo ga samo za posebne priložnosti in božič je gotovo ena izmed njih. Božiča nismo dojemali kot verskega praznika, ampak kot praznik družine, skupnega časa in druženja. In to mi je pričaralo tisto toplino v srcu – vse tiste priprave na dogodek, za katerega veš, da ni vsakdanji, ampak je poseben in je temu primerna tudi garderoba, postrežba, jedi, obnašanje. Poleg tega, da se mi zdi mesni fondi zelo okusen, mi je všeč, ker gre za slow food, torej jed, ki se jo uživa počasi – in se zraven uživa! ;) Ni namen tega, da zmečemo koščke mesa v vroče olje, kjer so ti hitro popečejo, mi jih pojemo in je vsega konec. Ne, fondi se je počasi. Vmes se pogovarja z družinskimi člani ali tistimi, ki so prisotni, lahko tudi prijatelji za novoletni večer. Grizlja se kruh, ki se ga pomaka v različne okusne omakice. Posluša se božične in novoletne pesmi, ki igrajo v ozadju (pri nas so se slišale iz dnevne sobe, kjer je tudi stala smrekca). In najlepše, kar mi bo za vedno ostalo v spominu iz mojih otroških božičnih dni, je, ko na koncu mami prinese liste papirja in pisalo zlate barve in vsak za mizo na papir napiše svoje želje za prihodnje leto. Tiste globoke, iskrene. Potem papir skrbno prepogne, da se ne vidi, kaj na njem piše, in ga skrije nekam v kakšno omaro ali predal in nikoli več ne sme pogledati nanj, sicer se želje ne bodo uresničile.

Del teh lepih spominov na božični čas v mojem otroštvu želim kot mamica predati svojemu otroku. Želim, da se tudi moja hčerka veseli božiča, ker je to lep čas, preživet v krogu najbližjih. Ker je to čas za želje, čas priprav na poseben večer, čas vere, četudi nikoli nismo šli k polnočnici, saj ne mislim vere kot take, ampak vere v dobro, zaupanje, tisto, kar verjameš v srcu. Želim jo okužiti z radostjo ob pripravah na konec še enega leta, za katerega smo lahko hvaležni, saj smo ga preživeli, vmes doživeli marsikaj lepega (ja, seveda tudi kaj manj lepega, a želim se osredotočiti na vse tisto, kar pa kljub vsemu je lepo), dosegli različne uspehe, napredovali na različnih področjih, usvojili nova znanja, sklenili nova prijateljstva in mogoče spustili iz svojega življenja ljudi, ki nam niso več prinašali nič dobrega, premagali različne ovire, prebrali zanimive knjige, obiskali nenavadne kraje, spoznali prijetne ljudi. Vsekakor se vsako leto obračam nazaj in delam inventuro. Tisti osebno, sama pri sebi.

Med bolj lepe in prijetne trenutke leta 2016 bo gotovo sodila tudi božična večerja, ko smo za mizo sedli moji in moževi starši, moja mama in mi trije, mačka pa sta se zavlekla v kot, da sta imela svoj mir. Iz dnevne sobe se je slišalo božične pesmi, iz kuhinje je dišalo po božičnem čaju, siru, ki se je topil v mešanici belega vina in šerija, česnu v eni izmed omak, začimbah, ki so prepajale meso. Ema in moj ati sta se igrala in ati je skrbno pazil, da se ni smukala pod štedilnikom, na katerem se je grelo tudi olje za mesni fondi. Z mami sva rezali kruh in mešali sirno zmes, ko sva mislili, da sta Ema in ata za hec ugasnila luč. Presenečeno sta se branila, da nista bila onadva. :) Ugotovili smo, da je zmanjkali elektrike, a le »na eni fazi«, kot so nam, ženskam povedali moški. :) Bili smo v temi, le štedilnik, luč nad pultom, pomivalni stroj in lučke na smrekci so delovale. Elektriko je dovajala tudi ena vtičnica v kuhinji, kamor smo vtaknili podaljšek in prižgali namizno lučko, možev oče pa je iz garaže prinesel še dodatno razsvetljavo. V hipu je bil večer zabaven in všeč mi je, kako smo stopili skupaj, da bi si pomagali in zagotovili osnovne dobrine in rešili božični večer. Aja, da ne pozabim, da smo prižgali tudi kar nekaj sveč, tako da je bilo vzdušje prav prijetno in že skorajda romantično. :) To me je spet spomnilo na otroštvo, ko smo velikokrat silvestrovali pri sosedih v vikendu na Pokljuki. Enkrat je zmanjkalo elektrike in otrokom se je zdelo strašno zanimivo. Od vseh praznovanj sem si najbolj zapomnila prav tisto!

Tako, božična večerja se je končno lahko začela. Na mizi sta bila dva seta za fondi, polno skled, košarica s kruhom, kozarci, pijača, pogrinjki v obliki Božičkov, pribor. Okoli nas so še vedno gorele svečke, čeprav se je elektrika vrnila in je luč že razsvetljevala prostor. Širile so se omamne vonjave in božična glasba. Bilo mi je toplo pri srcu, da smo dejansko skupaj kot ena velika družina in da si lahko privoščimo tako okusno večerjo. V mislih sem se dotaknila tudi druge mame, ki že dolga leta ni šla nikamor, in ata, ki je v domu ostarelih. Čutila sem hvaležnost, da smo na toplem, ob tako dobrih jedeh in skupaj, zdravi. 

Po večerji je šla Ema kmalu spat, mi pa smo se igrali namizno igro 6 nimmt. Kot ljubiteljica družabnih iger večera ne bi mogla zaključiti bolje! :) Odpravili smo se spat, enkrat ponoči pa nas je očitno obiskal Božiček, saj so bila zjutraj pod našo smrečico darila! :) 

 

Okraski iz slanega testa za novoletno smrekco

Še vedno pravim: slano testo je zakon! Enostavno za pripravo, potrebujemo dve sestavini, ki ju imamo najverjetneje že doma, potem pa sledijo minute ali celo ure ustvarjanja. In potem še enkrat, ko so izdelki suhi! :)

Po izdelavi naših prvih letošnjih okraskov za novoletno smrekco sva se lotili priprave drugih - najprej sva pripravili SLANO TESTO iz:

1 skodelice moke

1/2 skodelice soli

toliko vode, da je nastalo lepo gnetljivo testo.

Ema mi je tokrat pomagala pri pripravi testa, čeprav ga ponavadi kar jaz na hitro vržem skupaj. Glede na navedene sestavine lahko vidite, da je res nared ful hitro. Najprej ji je bilo všeč, da sem jo prosila, če mi pomaga iz večje posode z žlico preložiti moko v skodelico. To rada počne pa še nekaj časa potrebuje za to, tako da se kar zamoti. Nato je moko iz skodelice presula v plastično posodo primerne velikosti, skodelico pa je do polovice napolnila s soljo. Potem je sol dodala moki in vse dobro premešala. Pri tem sem ji seveda pomagala, da je bilo res dobro premešano. Suhim sestavinam sva postopno, po žlicah začeli dodajati vodo, mešali pa sva z električnim mešalnikom. Vodo sva dodajali, dokler testo ni postalo gladko, potem sva ga zgnetli še ročno. Kepo slanega testa sva položili na pomokano mizo in ga zvaljali. Zamislila sem si, da bi zvezdice na smrekci zgledale prav luštno, zato sem ji ponudila kovinski modelček za piškote v obliki zvezde. Sproti, med ustvarjanjem je Ema z nožem, ki sva ga uporabljali za lažje privzdigovanje zvezdic iz zvaljanega testa, začela vleči po testu. Nastale so podolgovate vdolbinice, črte, naključno pometane po površini. Na koncu so izpadle ful dobro! Ko je Emo zanimanje minilo, sem nadaljevala v istem stilu in izdelala za dva pekača zvezdic z vzorcem na eni strani. S slamico sem naredila luknjice, da sva jih kasneje lahko obesili na vejice smrekce.

To je zelo pomemben korak, ki ga ni najbolj pametno pozabiti. :) Če nimamo slamice, lahko uporabimo npr. zobotrebec.

Zvezdice sem želela hitro posušiti, zato nisem imela časa, da bi se nekaj dni sušile na zraku. Postopek sem pohitrila s pečico: nastavila sem jo na ventilacijo in na 50 °C in okraske iz slanega testa sušila kakšno uro. Ker po sušenju še niso bili suhi, sem se odločila, da nastavitev pečice prestavim na peko z zgornje in spodnje strani. Povišala sem tudi temperaturo. Ker je pečica nova in je še ne poznam dobro, so se zvezdice dobesedno pekle. Še dobro, da sem kmalu opazila, ker so postajale rjavkaste in napihnjene! :) Na koncu so zgledale prav fajne in skoraj še boljše kot običajne ploščate. Rjavkaste dele sva kasneje itak prebarvali. 

Za barvanje okraskov sva spet uporabili akrilne barve, potrebovali pa sva še čopič, paleto (uporabili sva kar del odpadne embalaže), kozarec z vodo, mizo sva zaščitili s časopisnim papirjem, Ema pa je oblekla umetniško haljico.

Ko se je barva na prvi strani posušila, sva jih pobarvali še na drugi. Ema je sodelovala na začetku, nadaljevala sem sama.

Ko se je tudi na drugi strani barva posušila, sva skozi luknjice napeljali volno, jo zavezali in tako je nastala zanka, s katero sva obeske lahko obesili.

 Tokrat je bila Ema bolj navdušena nad okraševanjem smrečice kot pri krašenju naše, a sva imeli medtem nekaj premora, saj mi je morala urediti frizuro: me malo postriči, mi splesti kito, narediti čop, posušiti lase ... :) Potem sva le nadaljevali in skupaj obesili vse okraske. Zanimivo se ji je zdelo, da mi je okraske podajala in odločala, katerega naj obesim naslednjega. Ob tem sva ponavljali barve, ki jih zdaj naša gospodična že kar obvlada. No, mislim, da je po vseh letošnjih okraskih, ki so bili rumeni, oranžni, rdeči in vijolični, te barve dodobra osvojila. :)

Naj bo vaše krašenje smrekce prijetno družinsko opravilo. ;)

Umetnica narava: ivje

Te dni so okoliški hribi pobeljeni - pa ne od snega, ampak ivja. Tako je mrzlo, večinoma le malo nad ničlo ali celo sploh ne tudi čez dan, da se pokrajina in vsak delček nje odene v bel plašč. 

Pred nekaj tedni sem se zbudila v povsem belo jutro - ivje je segalo vse do nižin. Pogled je bil veličasten, a vseeno že poznan prizor. Že skozi okno sva s hčerko opazovali, kako je mrzlo zunaj in se pogovarjali, da se temu pojavu reče ivje, pravo lepoto pa sem spoznala, ko sva se odpravili od hiše do avta. Ob poti namreč raste par sadnih dreves, tako da sva lahko veje videli čisto od blizu. In kar je bilo na njih, me je prevzelo! Na njih so bile prave ledene špice! Ko sva se jih dotaknili s prstom, so se stopile, kar izginjale so pred najinimi očmi. Bilo jih je vse polno in očarana sem hčerki začela govoriti, kam vse naj še pogleda, da bo ja videla to lepoto narave, saj sem vedela, da se tak pojav ne zgodi ravno vsak dan. Spomnim se, da sem bila enkrat že tako navdušena nad stvaritvami narave. Samo sekundo, da poiščem objavo, ker jo moram še enkrat pokazati! Pravzaprav sta kar dve: ta in ta. :)

No, želela sem povedati, da seveda nisem mogla ne fotografirati! :) Ko sem hčerko oddala v vrtec, sem šibala po fotoaparat, da ne bi slučajno česa zamudila, saj se lahko vreme hitro spremeni. Vse me je počakalo, saj se sonce ni prikazalo še kar nekaj časa. Kar brez rokavic in v nekoliko neprimerni obutvi sem šla fotografirat veje sadnih dreves, ki sva jih prej opazovali, potem pa so me prav poklicala še drevesa pod hišo in tista naprej ob poti in tako dalje in hitro je minila kakšna ura. Čeprav me je že res zeblo, mi ni žal niti trenutka, saj že kmalu ni bilo več enako, potem pa ne duha ne sluha o tej čudoviti naravni dekoraciji.

Med hojo, ko sem imela mir, tišino in okolico le zase, sem razmišljala, kako se mi v teh prazičnih dneh trudimo okrasiti naše domove in uporabljamo vse sorte pripomočke in materiale, da bi nam čim bolje uspelo. Narava pa nima nič, nobenih škarij, blaga, papirja, lepila, pa ustvari take čudeže! Počutila sem se tako majhno in nemočno v primerjavi z vsemogočno naravo. 

O dekoraciji sem verjetno razmišljala tudi zato, ker je to pač moje delo in o tem tako ali drugače razmišljam ves čas, saj sem stilistka unikatnih porok. Prav točno to ivje je bilo tudi povod za mojo prvo objavo na blogu Idejka, kar sta tudi moje ustvarjalno ime in znamka, ko kar nisem vedela, o čem naj napišem ravno prvo objavo, potem pa mi je pomagala narava. :) Če ste bodoča nevesta, ali samo razmišljate, da bi se nekoč poročili, ali pa če poznate kakšno, ki bo postala soproga, vas vabim, da si blog Idejka tudi preberete ali pa ga pošljete bodoči nevesti. ;)

Zdaj pa bi vam čisto zares rada pokazala, kaj sem fotografirala in zanima me, če bo tudi vas prevzelo tako, kot je mene. :)

 

No, a ni čudovito?