Zamaški: 5 idej za igro v kadi

Kot večina imamo tudi mi poleg kadi plastične živalice, med katerimi je največ račk. Zadnje čase so bili naši Emici najbolj zanimivi lončki, iz katerih je lahko vodo zlivala, jo prelivala iz enega v drugega, jo zajemala, pila ...

In kot večina tudi mi ločujemo smeti: imamo koš za papir, embalažo, steklo, mešane in biološke odpadke, zbiramo pa še zamaške in star kruh za živali. 

Ravno zadnjič sem dobila idejo, da bi lahko zamaške stresla v kad, ko se Ema kopa. Banja je kar zaživela v vseh tistih živih barvah! In Emi se je kar smejalo. Zanimivo jo je bilo opazovati. Med igro in opazovanjem njene samostojne igre sem naštela vsaj 5 načinov, na katere se z zamaški lahko igramo v kadi.

1. LOVLJENJE ZAMAŠKOV

Potrebujemo: 

- zamaške

- lonček, lopatko ali sito

Potek igre:

V kad nasujemo zamaške, otroku pa ponudimo še sito, lonček ali lopatko, s katero jih bo lahko lovil. S tem otrok krepi koordinacijo, ko skuša uloviti predmet, ki ni pri miru.

2. PLAVA IN POTONE

Potrebujemo:

- zamaške

- nekaj kamenčkov, ki nimajo ostrih robov

Potek igre: 

Otroku ponudimo nekaj zamaškov in nekaj kamenčkov. Ko jih spusti v vodo, zamaški plavajo na vodi, kamni pa potonejo. Pri tem otrok ugotavlja, da nekatere stvari plavajo, druge se potopijo.

3. ZAMAŠKI V VRSTI

Potrebujemo: 

- zamaške

Potek igre:

Ko se otrok igra v kadi, začnemo na rob kadi postavljati zamaške v vrsto. Spodbudimo otroka, da se nam pridruži. Lahko jih zlagamo naključno ali samo določene barve.

Otrok krepi smisel za red in vztrajnost.

4. LEPLJENJE ZAMAŠKOV NA STENO KADI

Potrebujemo: 

- zamaške

Med igro v kadi je Ema slučajno prilepila zamašek na steno kadi. Poskusila sem še sama in večino zamaškov mi je res uspelo pritrditi.

Potek igre:
Ko se otrok kopa, zamašek zmočimo in ga prilepimo na steno kadi. Ponudimo zamaške še otroku in ga spodbudimo, da poskusi.

5. PISAN SLAP

Potrebujemo:
- zamaške
- lončke, kozarčke, posodice ...

Potek igre:
V kozarček, posodico ali lonček nalijemo vodo in vanjo vsujemo še nekaj zamaškov. Ko vodo zlijemo iz posodice, z njo ven padejo tudi zamaški in dobimo pisan slap.
Zamaške lahko tudi "lovimo" po vodi v lonček in jih potem zlijemo ven.

Zakaj se bom vedno poslovila od hčerke

Naša Ema je pred kratkim začela obiskovati vrtec. To je preizkušnja za otroka in starše. Opisala sem svojo izkušnjo.

Takoooo sem že velika, da bom šla kar v vrtec. :)

Enostavno, brezplačno, zabavno: kartonasta hiška

Ema je že tako velika deklica, da smo ji morali kupiti večji avtosedež. Zapakiran je bil v veliki kartonasti škatli. Že nekaj časa sem iskala tako škatlo, pa je bila tista od televizije preozka, zamrzovalnik pa sploh ni bil zapakiran v škatlo, ampak v nekaj kosov stiropora. 

Škatla od avtosedeža je bila kot naročena - ravno prav visoka, široka in dolga, da bi se lahko spremenila v hišico za mojo punčko, v katero bi lahko Ema splezala in se skrila vanjo. 

Za kartonasto hišico sem potrebovale le:

- večjo kartonasto škatlo,

- olfa nož.

Škatlo sem položila na tla, tako da je bila na tleh daljša stranica. 

Vhod je bil preprosto skozi odprtino, skozi katero smo prej ven potegnili sedež. V vrata sem izrezala sem odprtino, ki je predstavljala kljuko. Spodnji del škatle je bil zalepljen in tako sem ga tudi pustila - to je bila potem zadnja stena hišice.

V vhodnih vratih je kljuka v obliki odprtine, s pomočjo katere vrata zapremo ali odpremo.

Okna sem izrezala z olfa nožem: enega tako, da sem ven odrezala del kartona (del stene), druga dva pa tako, da sta imela polkna in se lahko zapreta in odpreta. Vanju sem enako kot v vrata izrezala majhno odprtino, skozi katero lahko vtaknemo prst in tako lahko okna zapremo.

V odprtino potisnemo prst in z lahkoto odpremo ali zapremo okence.

Naslednji korak pri izdelavi hiške je bila fasada. To sem v celoti prepustila Emi in njeni domišljiji. Z veseljem bi iz omare potegnila barve in čopiče in obrobila okna, naslikala travo in rožice, zavese, nabiralnik, strešnike ... Raje sem dala pripomočke Emi v roke in ji dovolila, da svojo hišico okrasi po svoje.

Za fasado potrebujemo:
flomastre, barvice, voščenke ...

Ema je najraje risala s flomastri, nekajkrat pa se je odločila za barvice in enkrat celo za voščenke. Hišica je bila ravno prave višine, da je lahko stala ob njej in sproščeno risala po strehi. Občasno sem morala kaj narisati tudi jaz, največkrat je bil to maček, enkrat pa sva narisali celo ogenj v strehi. :)

Pred vrati hiške sedi mucek, obiskovalci pa lahko pozvonijo na narisan zvonec.

To pa ni hiša kar tako, saj ima tudi čisto pravi naslov.

Hišico je takoj preizkusil tudi Zof - eden izmed redkih obiskovalcev, ki so se v celoti lahko stlačili vanjo.

 Nekaj dni je v hišici spal Emil, Emin fantek, ki je imel notri svojo posteljico.

Crkljanje pred spanjem.

Ema daje spat Emila.

Nisem si mislila, da bo Ema hiško tako vzljubila. Že nekaj tednov je namreč prava atrakcija! Ravno tisti dan, ko smo jo izdelali, je padel tudi prvi letošnji sneg. Ema je bila nad njim navdušena, ko sva skozi okno opazovali padanje snežink, zunaj pa se je pobeljene ceste kar malo bala in nekaj časa ni želela stopiti na sneg. Vse veselje ob prvem snegu (lani je bila še premajhna, da bi hodila po njem, spomni pa se ga verjetno itak ne) pa ni bilo nič v primerjavi s hiško. Prav zato, ker nisem bila prepričana, da se ji bo zdela zanimiva za dlje časa, se nisem preveč obremenjevala s tem, kako bo izgledala, kako natančno bodo izrezana okna, če ostane na njej kakšna nalepka iz trgovine in predvsem če bo čisto navadna škatla brez ene same poteze s čopičem. In Emi vse to niti ni bilo pomembno - razveselila se je svoje majhne hiše, ker je lahko vanjo splezala, za sabo zaprla vrata, pokukala skozi okno in ugotovila, da sem se ji medtem skrila in takoj zatem spet prikazala z glasnim ku-ku. Vanjo je lahko zlezel tudi njen Emil, pa bratranec in sestrična, ki se je komaj še stlačila notri. Na tla hiške je navlekla kar tri odeje in še nekaj igrač, nato pa je imela ogromno dela, da jih je spet znosila ven. Ves čas hodi za nami in nas vabi v svojo hišico, nato pa se jezi, ko nočemo zlesti notri in za sabo še zapreti vrat. Pogosto sama prosi za barvice ali flomastre in mirno riše. Moje domneve, da otroku lahko precej več zadovoljstva nudi preprosta stvar, ki ni igrača, ali celo odpadek, so se spet potrdile.

Kako izdelati novoletno dekoracijo iz škatle od pice: poslikani kvadratki

 Ko smo pojedli družinsko pico, nam je ostala ogromna bela škatla. Pokrov smo odtrgali še pred začetkom kosila, tako da je bil popolnoma čist in nedotaknjen. Takoj, ko sem ga zagledala, sem namreč dobila idejo, kako ga bom uporabila - prelevil se bo v novoletno dekoracijo!

Ker je hčerka še premajhna, da bi naslikala kaj prepoznavnega, sta ji pa risanje in slikanje v veliko veselje, sem se odločila za bolj abstraktno umetniško potezo. Velik kos kartona sem položila na njeno mizico in ji oblekla zaščitna oblačila (sama je hotela obleči slinček, s čimer sem se seveda popolnoma strinjala, sicer pa pri umetniških projektih uporabljava "umetniško haljico" - staro majčko, ki ji je nekoliko prevelika in jo z lahkoto obleče čez svoja oblačila). Pred kratkim sem ji kupila nove prstne barve in tako sem ji ponudila eno izmed njih - rdečo.

Že po nekaj potezah s čopičem se je izkazalo, da bi se o rdeči barvi lahko pogajali, saj je bila bolj svetlo roza kot živo rdeča, ampak ok. Tudi čopič, ki je bil priložen kompletu, bi si komaj zaslužil to ime, vendar se je kasneje izkazalo, da njegove trde ščetine v debeli plasti barve, ki jo je nanesla moja umetnica, pustijo zanimive sledi.

Ema je tako opravila svoj del naloge. Meni tisti odtenek rdeče ni pustil spati, zato sem naslednji dan sama dodala še malo rdeče rdeče akrilne barve. Če ne bi bila akrilna, bi tudi to prepustila Emi. 

Karton sva poslikali na obeh straneh. Ko se je barva posušila, jaz pa sem dokončala kosilo, sem ga razrezala na kvadratke. V enega izmed kotov sem zapičila zobotrebec in tako napravila luknjico, skozi katero sem napeljala rdečo volno. Nastala je novoletna dekoracija iz odslužene škatle od pice.

Med sprehodom sva nabrali macesnove veje, ki se jih držijo ti ljubki storžki in male izboklinice. Postavila sem jih v prazno vazo in nanje obesila poslikane kvadratke.

 Ko sem pri Mamini mazi opazila eko izziv, sem takoj vedela, da bo tale ideja kot nalašč za izziv št. 2. :)

Kako boste pa vi letos okrasili dom?

Miklavževa darila

.

Tudi nas je obiskal Miklavž! Pretekli vikend smo se odpeljali k sorodnikom po moji strani na obisk. Miklavž ima res vse pod kontrolo, kljub obilici dela, ki ga mora opraviti v eni sami noči, saj je očitno točno vedel, da smo tam in nas je razveselil z darili. Ko smo zjutraj vstali, nas je na mizi v dnevni sobi čakalo polno daril, ovitih v praznično potiskan papir, na katerih so bilo napisana tudi naša imena. Vsak izmed nas je dobil še svojega parkeljna. Uganete, kateri je Emin? Uganete, kdo je parkeljnom pozobal oči, usta ali nos? :)

Sledilo je odpiranje daril, Ema pa je še posebej občudovala darilni papir, na katerem so bili kužki.

Nove igrače je bilo treba takoj preizkusiti. :)

Presenečeni smo ob vrnitvi domov ugotovili, da je Miklavž nosil tudi pri nas, medtem ko smo se potepali. Le kako je smuknil notri?
Kakorkoli že, bili smo veseli vseh daril in najlepše se zahvaljujemo Miklavžu za prav vse, kar nam je prinesel.

Z vami pa bi rada delila še zgodbo, ki sem jo napisala za izziv, ki ga pripravljata Mamina maza in Gozdalnica. Tole je moja najlepša otroška decembrska zgodba:

Prav poseben spomin na decembrsko praznično vzdušje me veže na Miklavža. Ko sem bila majhna, je pri nas nosil darila le ta dobri mož in z bratom sva ga vedno nestrpno čakala. Pri stari mami in atu je včasih že nekaj dni prej vrgel majhno vrečkico s piškoti na balkon ali okensko polico. Zaradi tega je bilo vznemirjenje še toliko večje.
Ko sem bila stara približno 7 ali 8 let, sem mu kot po navadi napisala pismo, v katerem sem mu zaupala tudi svoje želje in se za darila tudi vnaprej zahvalila. Tisto leto sem mu natančno opisala, kakšen voziček si želim za svoje punčke, s katerimi sem se ves čas igrala. Takrat sem že večkrat slišala, da vse skupaj sploh ni res, da Miklavža ni. Bila sem zbegana in nisem bila povsem prepričana, ali naj temu verjamem ali ne. Mami mi je dejala, da si tokrat želim kar precej veliko stvar in naj pričakujem, da se mi želja morda ne bo izpolnila.
Skeptično, a vznemirjeno kot nikoli prej, sem čakala večer na 5. decembra. Težko sem zaspala, saj sem se trudila slišali, ali bo prišel Miklavž. Vseeno me je premagal spanec in zjutraj sva z bratom oddrvela v dnevno sobo, kamor smo zvečer nastavili košare, v katerih bi Miklavž lahko pustil darila. In res jih je! In to koliko! Moje darilo je bilo ogromno. Hitro sem odvila darilni papir in zagledala točno tak voziček, kot sem si ga tako želela. Bila sem vzhičena in spet sem povsem verjela v dobrega moža, ki nosi darila.
Lepo je biti otrok in verjeti v dobro ter ne vedeti za marsikaj slabega, kar se dogaja okoli nas. Veselim se, da bom lahko to čarobnost pričarala tudi hčerki.

Kaj je pa vam prinesel Miklavž? :)

Kako otroka vključiti v praznično vzdušje razen z darili: adventni venček iz slanega testa

Sploh ne vem, kdaj se je pojavilo toliko dobrih mož in drugih bitij, ki obdarujejo otroke. V mojem otroštvu je darila nosil Miklavž, sem in tja je v službo staršev ali na krajevno prireditev prišel dedek Mraz, malo kasneje se je pojavil Božiček. Darilo smo dobili še za rojstni dan in nekateri tudi za god. In to je bilo to. Danes pa darila nosijo še vsaj zobne miške in velikonočni zajčki.

Prav v teh prazničnih dneh, ko škratje pomagajo dobrim možem pri pripravi daril, pogosto zmanjka časa za tisto darilo, ki je najbolj dragoceno - čas, posvečen bližnjim, ljubljenim, v tem primeru otrokom. Namesto da bi Emo potisnila med kup igrač, da bi lahko v miru pričarala praznično vzdušje v našem domu, sem se odločila, da jo bom raje vključila v več decembrskih običajev. Najprej sva na zadnjo novembrsko nedeljo, ki je bila hkrati tudi prva adventna, izdelali adventni venček iz slanega testa.

Najprej sva pripravili testo, ki sva ga zamesili po receptu Varuške Žive. 

Obarvali sva ga z rumenim in modrim barvilom za živila in pregnetli le toliko, da sta se barvi začeli spreminjati v zeleno, še vedno pa so bili vidni posamezni temnejši in svetlejši deli. Tako se mi je zdelo bolj plastično in naravno.

Iz kepe zelenega slanega testa sem oblikovala obroč in ji ga ponudila na nizki mizici. Zraven sem ji nastavila še nekaj rdečih gumbov in naravni material (storžke, vejice, koruzna zrna in še nekaj drugih plodov različnih dreves in grmov), ki sva ga nabrali na sprehodu. Zraven sem ji ponudila še kepico testa, ki bi ga lahko gnetla, če bi želela.

V obroč je najprej nekajkrat potisnila prst, kar se ji je zdelo zelo smešno. Verjetno je videla, da razmišljam, kako ga bom potem v enem kosu odlepila od podlage. :)

Koruzna zrna so s svojo rumeno barvo lepo poživila venček, rdeči gumbi pa so pričarali praznični barvni kontrast.

Venček sem preložila na krožnik in ga postavila na mizo. Na sredino sem dodala le še čajno svečko in naš advent se je pričel.

V nekaj dneh je venček postal trši in svetlejše zelene barve. Okraski se nanj niso dobro prijeli, zato bi jih bilo za venček, ki bi visel na vratih, potrebno prilepiti z lepilom.

Ste tudi vi z otrokom ustvarili adventni venček? Zelo bom vesela kakšne fotografije! :)