Enostavno, brezplačno, zabavno: kartonasta hiška

Ema je že tako velika deklica, da smo ji morali kupiti večji avtosedež. Zapakiran je bil v veliki kartonasti škatli. Že nekaj časa sem iskala tako škatlo, pa je bila tista od televizije preozka, zamrzovalnik pa sploh ni bil zapakiran v škatlo, ampak v nekaj kosov stiropora. 

Škatla od avtosedeža je bila kot naročena - ravno prav visoka, široka in dolga, da bi se lahko spremenila v hišico za mojo punčko, v katero bi lahko Ema splezala in se skrila vanjo. 

Za kartonasto hišico sem potrebovale le:

- večjo kartonasto škatlo,

- olfa nož.

Škatlo sem položila na tla, tako da je bila na tleh daljša stranica. 

Vhod je bil preprosto skozi odprtino, skozi katero smo prej ven potegnili sedež. V vrata sem izrezala sem odprtino, ki je predstavljala kljuko. Spodnji del škatle je bil zalepljen in tako sem ga tudi pustila - to je bila potem zadnja stena hišice.

V vhodnih vratih je kljuka v obliki odprtine, s pomočjo katere vrata zapremo ali odpremo.

Okna sem izrezala z olfa nožem: enega tako, da sem ven odrezala del kartona (del stene), druga dva pa tako, da sta imela polkna in se lahko zapreta in odpreta. Vanju sem enako kot v vrata izrezala majhno odprtino, skozi katero lahko vtaknemo prst in tako lahko okna zapremo.

V odprtino potisnemo prst in z lahkoto odpremo ali zapremo okence.

Naslednji korak pri izdelavi hiške je bila fasada. To sem v celoti prepustila Emi in njeni domišljiji. Z veseljem bi iz omare potegnila barve in čopiče in obrobila okna, naslikala travo in rožice, zavese, nabiralnik, strešnike ... Raje sem dala pripomočke Emi v roke in ji dovolila, da svojo hišico okrasi po svoje.

Za fasado potrebujemo:
flomastre, barvice, voščenke ...

Ema je najraje risala s flomastri, nekajkrat pa se je odločila za barvice in enkrat celo za voščenke. Hišica je bila ravno prave višine, da je lahko stala ob njej in sproščeno risala po strehi. Občasno sem morala kaj narisati tudi jaz, največkrat je bil to maček, enkrat pa sva narisali celo ogenj v strehi. :)

Pred vrati hiške sedi mucek, obiskovalci pa lahko pozvonijo na narisan zvonec.

To pa ni hiša kar tako, saj ima tudi čisto pravi naslov.

Hišico je takoj preizkusil tudi Zof - eden izmed redkih obiskovalcev, ki so se v celoti lahko stlačili vanjo.

 Nekaj dni je v hišici spal Emil, Emin fantek, ki je imel notri svojo posteljico.

Crkljanje pred spanjem.

Ema daje spat Emila.

Nisem si mislila, da bo Ema hiško tako vzljubila. Že nekaj tednov je namreč prava atrakcija! Ravno tisti dan, ko smo jo izdelali, je padel tudi prvi letošnji sneg. Ema je bila nad njim navdušena, ko sva skozi okno opazovali padanje snežink, zunaj pa se je pobeljene ceste kar malo bala in nekaj časa ni želela stopiti na sneg. Vse veselje ob prvem snegu (lani je bila še premajhna, da bi hodila po njem, spomni pa se ga verjetno itak ne) pa ni bilo nič v primerjavi s hiško. Prav zato, ker nisem bila prepričana, da se ji bo zdela zanimiva za dlje časa, se nisem preveč obremenjevala s tem, kako bo izgledala, kako natančno bodo izrezana okna, če ostane na njej kakšna nalepka iz trgovine in predvsem če bo čisto navadna škatla brez ene same poteze s čopičem. In Emi vse to niti ni bilo pomembno - razveselila se je svoje majhne hiše, ker je lahko vanjo splezala, za sabo zaprla vrata, pokukala skozi okno in ugotovila, da sem se ji medtem skrila in takoj zatem spet prikazala z glasnim ku-ku. Vanjo je lahko zlezel tudi njen Emil, pa bratranec in sestrična, ki se je komaj še stlačila notri. Na tla hiške je navlekla kar tri odeje in še nekaj igrač, nato pa je imela ogromno dela, da jih je spet znosila ven. Ves čas hodi za nami in nas vabi v svojo hišico, nato pa se jezi, ko nočemo zlesti notri in za sabo še zapreti vrat. Pogosto sama prosi za barvice ali flomastre in mirno riše. Moje domneve, da otroku lahko precej več zadovoljstva nudi preprosta stvar, ki ni igrača, ali celo odpadek, so se spet potrdile.