Krasitev novoletne smrečice z otrokom ali ura počitka za mamo

Pa smo tudi mi postavili in okrasili novoletno smrečico! Našo prvo skupno smrečico. Pravzaprav je to že druga, a je bila lani Ema še dojenčica, ki ni sodelovala pri krašenju, zato šele letošnjo štejem za tisto pravo prvo skupno novoletno drevesce. 

Zadnje, kar sem si želela, je bilo stalno preverjanje, koliko bunkic je še celih, in nenehno ponavljanje prepovedi približevanja dreveščku. Zato sem se že zdavnaj odločila, da bodo na naši letošnji smrečici le taki okraski, ki bodo "babyproof", torej odporni na otroke. :) To pomeni, da jih ne bo možno razbiti ali kako drugače poškodovati, če pa bi se to že zgodilo, ne bi bilo nobene škode. Tako sva z Emo izdelali okraske iz škatle za pico. Uporabila sem še posušene rezine pomaranče, ki jih imam že več let v škatli z ostalimi novoletnimi okraski, in storže, ki sva jih pridno nabirali med sprehodi.

Ko je sredi decembra za nas napočil čas, da postavimo smrečico, smo na dan privlekli vse tiste škatle z lesketajočimi verigami, zvezdicami in naravnim materialom in dnevno sobo spremenili v poseben prostor. Ati je na smrečico najprej napeljal lučke, nato pa sem Emo povabila k sodelovanju pri obešanju pomaranč. Kar je sledilo, pa me je čisto presenetilo - več kot eno uro jih je s povsem resnim, zatopljenim izrazom na obrazu obešala na veje! Ko jih je zmanjkalo, večina storžev in poslikanih kvadratkov pa še ni imela napeljane volne, s katero bi jih lahko obesila na smrečico, sem ji pomaranče na skrivaj snemala z vej, da jih je lahko ponovno obešala. Bilo mi je v tako veselje opazovati jo! 

Ko sem na ostale okraske navezala volno, je obesila še nekaj teh. Vsak dan je imela veliko dela s popravljanjem okraskov, ki očitno niso viseli na tistem mestu na smrečici, kjer bi morali viseti.

Ema je imela veliko dela s tem, da je s prstki obeh rok volno prijela tako, da jo okrasek lahko obesila na vejico. To ji je vzelo največ časa in takrat je bila povsem osredotočena na to, kako bo prijela oba končka vrvice. Drevešček je opazovala in razmišljala, kam bo obesila nov ali prestavila že obešen okrasek. Res jo je bilo lepo opazovati, najbolje pri tem pa je bilo, da ji je lahko okrasek padel tudi iz rok, pa se mu ni zgodilo nič. Vsak dan po prihodu iz vrtca je najprej uredila smrečico, jaz pa sem v miru dokončala kosilo. :)

Tako je bila misija Novoletna smrečica za nas več kot uspešna. :)