V čem je čar novoletnih voščilnic

Vsako leto se kot otrok sladkarij razveselim novoletnih voščilnic. Čez leto v nabiralniku ni veliko pošte zame, pa še to so večinoma reklame, računi, zadeve z različnih uradov ali od zdravnikov. Zelo vesela sem, da je tehnologija tako napredovala, da imam lahko v vsakem trenutku stik z domačimi in drugimi ljubljenimi, ki so več kot 100 km daleč, a je kljub temu – ali morda prav zato – svojevrsten čar dobiti sporočilo po navadni pošti. Tako se zelo razveselim prijateljičine čestitke za rojstni dan in občasnega pisma s kakšno malenkostjo od dveh gospa, s katerima sem se spoprijateljila in sta še bolj stare šole glede dopisovanja.

Največ »navadne« pošte pa dobim v času pred novim letom. Od nekaterih prijateljev voščilnico že kar pričakujem, saj si tradicionalno voščimo že več let. Že ko iz nabiralnika potegnem pošto in med vso zagledam kuverto s svojim imenom, po pisavi prepoznam pošiljatelja. Takoj zatem začutim velik naval firbca, ki me žene, da kuverto čim prej odprem – takrat se mi zdi, da se nikakor noče raztrgati, po možnosti čim lepše – in končno vidim njeno vsebino. Zanima me, kakšno voščilnico smo prejeli to leto. Takrat je firbec potešen, zato v miru lahko preberem še sporočilo in samo ošinem podpisane, saj že vem, kdo so.

veje v ozadju so okrašene s poslikanimi okraski iz škatle od pice

Letos sta me v nabiralniku pričakali tudi kuverti, katerih pošiljateljev nisem prepoznala takoj. Ni mi bilo jasno, kdo bi mi sploh lahko še pisal. Kdo bi se spomnil name in mi celo napisal novoletno voščilo v voščilnico? S še večjo vnemo kot običajno sem raztrgala kuverti, iz njiju vzela prelepi voščilnici, ju odprla, preskočila besedilo in z očmi sledila koncu besed, kjer se je končno pojavilo ime, ki sem ga iskala. Pisali sta mi sošolka iz osnovne šole in sošolka ter cimra s faksa. Teh voščilnic sem se razveselila še posebej – ne bolj kot ostalih, ampak drugače. Moje srce je objel drugačen občutek topline.

novoletne voščilnice, ki sva jih letos izdelali skupaj z Emo

Prav vsako leto sem na predelno steno napeljala vrvico in nanjo obesila prejete novoletne voščilnice. Kmalu je vrvica ostala vse leto in na pomlad sem nanjo obesila čestitke za rojstni dan, poleti razglednice z morja, jeseni z drugih izletov, kmalu pa je bil spet december, ko je bila vrvica najbolj obtežena. Zdaj na njej večinoma visijo izdelki moje Eme in to imenujeva »galerija«.

galerija Eminih izdelkov

Zdi se mi pomembno, da po ustvarjanju vidi in lahko opazuje svoje izdelke. Večkrat jih pogledava in se o njih pogovarjava. Trenutno nimam prav veliko njenih likovnih izdelkov, saj sem jih porabila za izdelavo posebnega koledarja za Emine stare starše ter prababice in pradedke, zato pa na njej visi kar enajst čudovitih voščilnic, ki mi sporočajo, naj bo leto 2016 srečno. In prav vse so domače izdelave – a ni to še posebej lepo?