petek, 03. januar 2014

Moj najdražji Krištof / My dear Krištof

Čudno, kako prazen je svet, ko umre en sam človek. (Dante Alighieri)

V tem izreku bi spremenila le eno besedico in natančno bi opisal moje počutje: Čudno, kako prazen je svet, ko umre en sam maček.

Marca 2011 se je okoli hiše začela smukati črna mačka. Sprva je bila zelo previdna, postopno pa sem se ji vsak dan lahko bolj približala. Ko mi je enkrat dovolila, da sem se jo dotaknila, bi jo lahko božala in čohala celo uro. Čez vikend sva z B.-jem odšla v toplice in ko sva se vrnila, me je mačka zelo presenetila, saj je na skednju skotila 5 malih muckov.


Štiri male kepice so bile črne, ena pa siva. Najverjetneje so se skotili 1. aprila 2011. Od tega dne naprej sem vsak dan hodila na skedenj k mojih malim sončkom. Praktično so odraščali v mojem naročju.

Sčasoma se mi je zazdelo, da mami muci zelo pristaja ime Tina, zato se jo to ime drži še danes, čeprav jo ponavadi kličem Tinka ali Tinči. Tudi mucki so počasi odprli očke in začeli raziskovati senik.


Kmalu so vsi dobili imena: mucek s prifrknjenim repkom je postal Frido, njegov kratkodlaki nežni, posebni bratec Eli, dolgodlaki zelo temno rjavi mucek je dobil ime Albert, sivega firbčnega dolgodlakega "outsiderja" pa sem poimenovala Krištof. En mucek je enostavno izginil. :(





Mucki so pridno jedli in rasli. Vsak dan so bili bolj ljubki in bolj sem bila navezana na njih. Čas, ki sem ga preživela z njimi, je bil nezamenljiv in neprecenljiv.

Eli in Frido se igrata, Krištof pa tokrat samo opazuje

Albert in Eli med raziskovanjem mojega naročja

Krištof je omagal v mojem objemu

male kepice raziskujejo bližnjo okolico

nato pa hitro k mami na kosilo

moj najdražji Krištof, star 7 tednov

tudi WC je lahko super igrača

vsi štirje sončki so po naporni igri in hranjenju omagali v mojem naročju, ki je še vedno dovolj velik za zdaj že tako velike mucke
  
Krištof in Albert

Frido in Eli

 Ko je senik malim raziskovalcem postal premajhen, sem jih v škatli prinesla v stanovanje. Po prvih negotovih korakih in spoznavanju novega okolja, so se v njem dobro znašli, našli ogromno "igrač" in tudi idealen prostor za udobno spanje.



Po dveh mesecih je napočil čas odhoda. Najprej sem oddala Frida, nato še Alberta in Elija. Čeprav sem napela vse moči da bi jim zagotovila najboljši možni dom, se mi je ob slovesu trgalo srce. Fridovega lastnika kmalu nisem več slišala, Albertov in Elijev pa sta mi večkrat povedala, kako se mačka imata. Albert je imel krasen dom, saj je živel v hiši z vrtom, kjer so se pasle koze in sprehajale tudi druge živali. Obenem je imel izredno smolo, saj ga je 1. 11. 2011 povozil avto, čeprav mimo njihove hiše na dan pelje le nekaj avtomobilov. Tudi Eli živi v naravi, lastnik ga ima zelo rad, on pa njega. Postal je pravi mačkon, ki ima pod nadzorom bližnjo in daljno okolico. Meni pa sta ostala Tina in Krištof, ki sta se navadila prav vsak dan prihajati k meni in moje stanovanje je postalo dom. Tudi njun.

Krištof je takole vsak dan prišel k meni

bil je totalno scrkljan

marsikje v stanovanju je našel primeren prostor za počitek

in spanje

in sladke mačje sanje

ter igranje

in umivanje prelepega kožuščka

spremljal me je tudi na vrtu in v okolici hiše

Skupaj sva doživela marsikaj lepega, žal pa je imel Krištof precej smole na področju zdravja, za kar je porabil tudi kar nekaj mačjih življenj. Enkrat se mu je pod desno sprednjo tačko pojavila bula, ki je najverjetneje nastala zaradi udarca. Več dni sva obiskovala veterinarja, ki mu je sokrvico črpal iz bule in tako je ta postopno splahnela.
Nato sem 5. 9. 2012 opazila, da je njegov rep čudne oblike - bil je povsem mlahav, očitno ga je tudi bolel in v bistvu ga je le vlekel za sabo. Ko sem klicala veterinarja, sem razmišljala, kako bom Krištofa prepričala v nošenje opornice, mavca ali česa podobnega, ob veterinarjevem odgovoru, da njegovemu repu ni pomoči in da mu ga morajo takoj odstraniti, pa sem bila šokirana! Od takrat naprej je bil Krištof kot moj mali medvedek, saj je od njegovega veveričjega repa ostal le še majhen štrcelj. Bil je drugačen, a le še toliko bolj moj.
Oboževal je kartonaste škatle, ki jih je raztrgal na drobne kosce. Te sem mu slab mesec po operaciji repa morala za nekaj časa vzeti, saj se mu je na smrčku pojavil nek izpuščaj. Pred tem je imel še ušesne garje in prebavne težave, zaradi katerih so veterinarji posumili celo na mačji AIDS in levkozo in ga testirali, a so bili izvidi k sreči negativni. To se je izboljšalo s spremembo prehrane. Zelo radi so ga imeli tudi klopi, ki sem jih našla med božanjem njegovega kožuha. V sezoni sem mu jih vsak dan našla tudi po več kot deset in jih redno odstranjevala s pomočjo B.-ja.
Zahtevna za vzdrževanje je bila tudi njegova prelepa mehka dlaka. Ta se mu je po spodnji strani telesa vso zimo vozljala, Krištof pa se ni pustil česati. Skrbno sem morala izbirati trenutke in vsak dan, milimeter po milimeter zelo previdno s škarjicami za nohte rezati ogromne vozle, medtem ko je Momojček mirno spal. 


Očitno je v le 2 letih in 8 mesecih porabil vsa mačja življenja, zato usodnega dne, 1. 12. 2013, ko ga je povozil avto, ni imel na zalogi nobenega več. Po več dneh iskanja in raziskovanja sem vsaj ugotovila, kaj se je najverjetneje zgodilo.
Ko smo 2. 4. 2013 izgubili našega Lumpija, ki je imel tumor na sinusih, smo se lahko vsaj tolažili, da smo ga rešili bolečin, v tem primeru pa vidim le nešteto dni, ki bi jih lahko preživeli skupaj Krištof, Tinka in jaz. Pa jih ne bomo, vsaj ne v otipljivi obliki, v mojem srcu in spominu pa se z odhodom Momojčka ni spremenilo čisto nič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)