Veselo veliko noč 2016!

Dragi moji!

Želim vam lep preostanek velike noči 2016! Upam, da v družbi najdražjih uživate v podaljšanem vikendu.

Takšne pirhe sva letos ustvarili z mojo Emo. Rumene sva porisali z voščenkami, ki so se topile ob stiku s še toplo jajčno lupino, rjave, kuhane v čebulnih listih, pa sva poslikali z belo barvo in porisali z belim flomastrom. Se vidi, da ne morem brez rožic. :)

Več o skupni poslikavi pirhov bom napisala v prihajajoči objavi. ;)

Za pokušino pa 2 fotografiji najinega ustvarjanja. :)

Slikanje na veliiiiko navpično slikarsko podlago

Pred kratkim je Ema izkusila slikanje na pravi slikarski način - slikanje na navpično podlago. To izkušnjo sem ji želela omogočiti še enkrat, zato sem ji ponovno pripravila vse potrebno za slikanje:
prstne barve, plastično banjico od sladoleda, ki je služila kot paleta, čopiče in seveda ogroooomen papir. Navdušena je oblekla umetniško haljico (staro preveliko pižamo, ki se lahko umaže z barvo, čeprav so barve, ki jih uporabljava, pralne) in ustvarjanje se je lahko skoraj začelo.

Le še velik list papirja je bilo treba nekam pritrditi. Razmišljala sem že o hladilniku, na steno raje niti pomislila nisem, hehe, potem pa sem se spomnila na mizico iz dnevne sobe. Nanjo sem položila list papirja, ga obrezala, da je velikost ustrezala velikosti mize (spodnji del sem morala "vštukati", ker je bil papir prekratek - to sem dodala bolj zato, da slikarka ne bi pobarvala mize) in ga prilepila nanjo s pleskarskim lepilom. Mizico sem nato postavila pokonci in dobila čisto pravo slikarsko stojalo!

 Paleto z barvami sem ji položila kar na kuhinjski stol. Ta je lesen, zato se barvo lahko z njega enostavno obriše. Nekaj barve je v slabi uri, kolikor je potekalo slikarsko izražanje naše navihanke, res pristalo na stolu, seveda na tleh, jedilni mizi in mizici, na kateri je bil papir. Ko se je že malo začela dolgočasiti in se je napotila proti kuhinjskim omaram, pa sva zadevo po hitrem postopku preventivno zaključili. :)

Začela je slikati s čopičem, a so jo hitro zasrbeli prsti. Najprej je barvo s čopičem nanašala na roke, da je imela pisane, na koncu pa čisto rjave, potem pa je čopič kar odložila in uporabljala samo prste.

Ne morem verjeti, kako uživa v slikanju. Večkrat se sama spomni na slikanje in reče: "Mami, bave." (Mami, barve.) Točno tudi ve, kje imava spravljene in se kar napoti proti omari. Za vsak slučaj so previsoko, da bi jih lahko dosegla sama, hehe.

Prvi poskus rezanja sadja

 Že nekaj časa nazaj sem na blogu Žogice in kravate zasledila objavo, kjer malček reže banano s posebnim valovitim nožkom. Tako sem imela ves čas nekje v ozadju svojih misli ta nožek, pa da ga moram enkrat kupiti itd. Ema je za novoletno darilo dobila tudi leseno hrano in jedilni pribor, ki vsebuje tudi nožek. In zadnjič sem dobila idejo, da bi mogoče lahko s tem nožkom nadomestila valoviti nožek. Tako sva poskusili rezati banano, ker je precej mehko sadje, res pa je, da je spolzka in ji je kar drsela med prsti, ko jo je lovila po mizi. Nožek se ni izkazal za najboljšo rešitev, saj je rezilo predebelo in upognjeno, zato je po banani kar zdrselo. Bo res treba še naprej razmišljati o tistem nožku ali neki alternativi temu. Ali pa bova skupaj poskusili z nožem za mazanje, ki ni oster, ima pa tanko rezilo. Je bilo pa vseeno zanimivo početje, čeprav na koncu banane sploh ni hotela pojesti. Sva jo prihranili za naslednji dan in pripravili mešano sadje z domačimi kosmiči. :)

Dobro, da ji nisem olupila cele banane, saj jo je tako lažje držala.

Nožek je obrnila na glavo, da je bilo rezilo ravno, a je bilo še vseeno predebelo in zato ni učinkovalo.

Nekaj koščkov ji je le uspelo narezati. :)

Zajtrk z domačimi kosmiči - recept tukaj.

Kako dobiti magnetke izpod hladilnika

Na hladilniku se nam valjajo magnetki s potovanj in izletov, nekaj pa je tudi navadnih majhnih rdečih okroglih magnetkov. Že zdavnaj sem se jih naveličala, zato sem jih nekega dne enostavno pospravila v omaro. Ko pa je Ema začela raziskovati stanovanje, odkrivati, kaj zanimivega se skriva po vseh možnih kotičkih in raziskovati, kaj se z najdenimi predmeti lahko počne, pa sem jih seveda z veseljem privlekla na plano, da sem le lahko otroka za vsaj nekaj minut pregovorila, naj vendarle ostane pri hladilniku in naj se mi ne mota ves čas pod nogami, da ne bo na koncu na njegovi glavici pristal kakšen lonec. 

In tako so ti magnetki še vedno na hladilniku, nekaj jih je tudi na pomivalnem stroju in radiatorjih. Če bi se prijeli še kam drugam, bi bili verjetno tudi po stenah, omarah, oknih itd. :) Še dobro, da tam ne delujejo, hehe. To je obenem tudi dobra vaja za ugotavljanje, kam se magnetke da pritrditi, kam ne in seveda zakaj je to tako (ok, to področje pustimo za malo kasneje, ko bo ati Emi to strokovno razložil in bo takrat tudi mami pridno poslušala zraven :)). 

No, zadnje čase je bilo magnetkov sumljivo malo. Le kje so vsi? In včeraj Ema ugotovi, da so pod hladilnikom!

Stegnila je roko in prstke in jih skušala doseči, a ji seveda ni uspelo dobiti ven niti enega. Najlažje je reči: "Magi, mami." (Pomagaj, mami.). In sem ji, a ne tako kot ji pogosto (ne vedno, dostikrat pa). Tokrat ji namenoma nisem rešila situacije jaz, ampak sem jo vprašala, kaj lahko narediva, da jih dobiva izpod hladilnika. Ponudila sem ji kuhalnico, a nisem ob tem rekla nič. Takoj jo je uporabila in z njo skušala zbezati ven kak magnetek. Nisem prepričana, ali se je spomnila, da sva na tak način pred nekaj meseci že dobili igračke izpod omare.

In ji je uspelo! Potem ji je postalo celo zabavno in jih je sama dajala nazaj pod hladilnik, da bi jih lahko spet bezala ven. Kakšnega je potisnila predaleč in sem ji potem res morala malo pomagati.

Pod hladilnikom pa nismo imeli le magnetkov, hehe. Seveda je bilo tudi ogroooomno prahu! Ema ima svojo majhno metlo, s katero itak vsak dan pometa oz. me ponavadi lovi, ko jaz hitim pomesti smeti v smetišnico, preden pride za mano in jih spet raztrosi po vsem prostoru. :) Tokrat pa sem to čast popolnoma prepustila njej.

Med prahom je bilo tudi nekaj mačjih briketov. Ema je legla na trebuh in jih zelo natančno očistila prašnih delcev, nato pa jih je vrgla v posodico za mačjo hrano.

Vedno bolj ugotavljam, da moja mala sploh ni več tako zelo mala. Da je pravzaprav že tako velika, da jo prav lahko še bolj vključim v gospodinjska opravila, ker bi to rada počela. A kaj ponavadi naredim? Sama želim hitro pomesti, pobrisati, zložiti, zlikati, skuhati itd., da bom potem lahko z njo. Za zdaj mi Ema pomaga pri pospravljanju posode iz pomivalnega stroja (na svoje mesto nese svoje plastične skledice, ki so na takem mestu v omari, da ga doseže), ko dava posodo pomivat, v stroj vstavi tableto, zapre vrata in potem skupaj pritisneva na potrebne gumbe, da se stroj vklopi, pomaga mi pri pripravi solate, peki peciva, zlaganju perila v pralni stroj, obešanju perila, pospravljanju kljukic, brisanju mize, pomaga mi prinesti jedilni pribor itd. Aja, pa svoj likalnik ima in kot ste videli na zgornjih fotografijah tudi metlico. Pa seveda svojo kuhinjo, ki sva jo že skoraj povsem preselili ven, na kup peska, kjer kuhava juhe. :)

Ema v kuhinji: priprava solate

Po dolgem času se mi je zluštalo solate. Ne, ni enako kot solata z vrta, je pa bolje kot nič. Vem, da se zdajle mami, ko tole bere, smeje, ker solato jem šele nekaj let, prej pa so se vsi poskusi, da bi jedla zelenjavo, sfižili. :)
No, nazaj k solati ... še eno prednost ima kupljena solata: na njej praktično ni ostankov zemlje, mini prebivalcev, lepotnih napak in ogriženih delov. Tako mi ni treba vsakega listka posebej v celoti pregledati skorajda z lupo, ampak ga le splaknem pod tekočo vodo, da odstranim večji del morebitne umazanije, potem solato natrgam, dam v skledo in potem še dvakrat splaknem, odcedim in začinim, premešam ter ponudim.

In zakaj del tega ne bi mogla narediti Ema?

Kar na lepem se mi je trganje solate zazdelo čisto dovolj enostavno in po drugi strani ravno prav zahtevno opravilo za mojo 20-mesečnico. Liste solate sem kot vedno splaknila in jih dala v skledo. Pokazala sem ji, kako naj jih natrga.

Zelo dobro ji je šlo! Nič hudega, če so bili eni koščki malo večji, drugi pa manjši.

Ko sva solato oprali in odcedili, jo je bilo treba posoliti. No, da sem ujela eno fotko, je bila solata že kar močno posoljena. :D Sem potem malo sprala nekaj listov, hehe.

Pokazala sem ji še, kako z vilicami solato premešamo.

Kaj pravite? Za prvič odlično, ane? :)