Ideja za izlet: Minicity - prostor, od koder ne boste mogli spraviti otrok domov

 
Že nekaj časa sem imela nagledan Minicity, mesto v malem za otroke, kjer se ti lahko preizkusijo v vlogi prodajalcev, frizerjev, zidarjev, voznikov avtobusa, gasilcev, policistov, zobozdravnikov in še mnogo drugih poklicev. Decembra, med prazniki, ko smo čas preživljali, kot si močno želim, da bi ga večkrat, to je družinsko, smo se odpravili še mi pokukat v to mesto. Ema se namreč zelo rada igra, kot da je zdravnica (ali pacientka) in trgovka. Aja, pa mamica vsem svojim trem otročkom, seveda. :) Skratka, zelo se vživi v različne vloge in zato se mi je zdelo, da je za obisk Minicityja stara ravno prav.

Nisem si čisto dobro predstavljala, kako vse skupaj sploh zgleda, saj tudi na njihovi spletni strani nisem našla fotografij, ki bi mi dovolj nazorno prikazovale celoten prostor, sem pa opazila, da ima Minicity zdaj novo spletno stran, ki je zelo privlačna in slikovita. Tako smo se pač prepustili, doma pa smo naštudirali le, kje ga najdemo in koliko evrčkov moramo vzeti s seboj. :) Prijetno sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da vstopnica za otroka, starega do treh let, stane 5 €, v to ceno pa je že vključen en spremljevalec. Za dodatnega spremljevalca smo odšteli še 3 € in tako nas je obisk stal le 8 €. Prišli smo zgodaj popoldne in lahko smo ostali do konca, to je do 8. ure zvečer. Prijazna receptorka nam je razložila, kako vse poteka in nas celo povabila, da najprej naredimo en krog, da se razgledamo in šele potem odločimo za nakup vstopnic. Seveda nam ni bilo treba kaj dosti razmišljati - kupili smo jih in bunde in torbo spravili v garderobo, kar se mi zdi zelo priročno, potem pa smo se podali raziskovat to kreativno mesto.

V Minicityju smo ostali več kot 4 ure, česar nikakor nisem pričakovala in planirala, tako da smo bili že kar lačni. Svojo hrano smo imeli v avtu, kamor pa nismo mogli, saj izhodi niso dovoljeni. Super bi bilo, če bi lahko skočili ven, saj je to včasih preprosto nujno - recimo kaj pojest ali pa po rezervna oblačila, če se zgodi kakšna nesreča - v tem primeru bi se verjetno uspeli dogovoriti, a se nam ni bilo treba, saj je vse potekalo gladko. :) Omaric je v garderobi veliko, a je bilo takrat, ko smo mi obiskali Minicity, prav tako dosti obiskovalcev, saj so bile zimske počitnice.

Lahko bi kaj pojedli in popili v Minicityjevi kavarnici in slaščičarnici, a prvič niti nismo uspeli misliti na hrano (sploh ne Ema! :)), poleg tega pa nam je bolj teknilo nekaj toplega, sladica pa mogoče za čez. Tako smo prigriznili samo kolaček s pladnja, ki so ga animatorke nosile okoli, ko so jih otroci spekli v pekarni.

In kakšen sploh je Minicity? To me je najbolj zanimalo. Gre za prostor v BTC-ju, v hali A, čisto na koncu. Vhod je z zunanje strani, označen pa je zelo dobro in že od daleč viden in razpoznaven po veselih odtenkih. Mi smo prišli skozi halo in smo že od daleč videli izobesene likovne izdelke otrok, kar mi je bilo zelo všeč. Potem smo sledili puščicam, ki so nas pripeljale do vhoda. Naravnost smo zagledali recepcijo, na levi kavarno, na desni pa pisan, razgiban, okrašen prostor, ki je zgledal kot dve ulici. Mimo osrednjega prostora sta vodili dve "cesti", na vsaki strani pa so bile hiške - sobe, v katerih so bili predstavljeni različni poklici, v vsaki drug.

Najprej smo se ustavili v hiški, kjer se otroci lahko preizkusijo kot zidarji, tesarji, vrtnarji. Ema je med vožnjo v Ljubljano spala in se do trenutka, ko sva ji želela pokazati zidake, kladivo, žeblje in drugo orodje, še ni povsem zbudila in ni bila najbolje razpoložena. Spodnje fotografije pa so z obiska Minicityja dobrih 14 dni kasneje, ko sta jo tja peljala moja starša.

Potem smo obiskali trgovino, kjer otroci lahko nakupujejo in - kar je res super - se preizkusijo v vlogi blagajnikov! Mislim, da smo se tukaj zadržali najdlje, saj je Ema želela nakup opraviti večkrat, predvsem pa je komaj čakala, da bo lahko spet skenirala izdelke in jih zaračunala. Komaj sva jo prepričala, da gremo pogledat še v naslednjo! In tako je bilo skoraj v vsaki hiški. :)

Tukaj se je lahko oblekla v čistilca in pometala tla. V tej hiški se otroci učijo ravnanja z odpadki in o tem, kako jih lahko ponovno uporabimo. To se mi v dobi plastičnih odpadkov, ki končajo sredi oceana in nenazadnje spet v nas samih, zdi zelo pomembno!

Zelo zanimivo in originalno je bilo v zobozdravstveni ambulanti, kjer sem sedla na čisto pravi stol, Ema je oblekla zdravstveno haljico in "Aaaaaaaaaaa!" sem morala odpreti usta, da mi je gospa zobozdravnica pregledala zobe. :)

Imeli smo tudi super priložnost ponoviti, kako se pravilno umivajo zobki.

Od vsega je bilo našemu otroku najbolj všeč v policijskem avtomobilu! Ja! :)

Takole simpatično je opremljen oder Minicityja, ki je bil v tem prazničnem času tudi lepo okrašen, zaradi udobnih foteljev in knjižne police pa me je spominjal na dnevno sobo in me vabil, ko je Ema še vedno vozila policijski avto.

V naslednji hišici sva z Emo kuhali in pekli.

Spekli sva torto in jo postregli ter se posladkali.

Potem je bilo pa treba posodo seveda tudi pomiti.

Naša navihanka se je preiskusila tudi kot voznica avtobusa mestnega prometa! :)

Za otroke lepo skrbijo animatorji, ki so razporejeni po različnih hiškah, po zvočniku pa tudi obveščajo obiskovalce Minicityja o delavnicah, ki trenutno potekajo. Takrat se vsuje kopica otrok, ki želijo prisostvovati na izkustvenem dogodku, kjer tudi sami lahko ustvarjajo, mešajo, lepijo, barvajo, prelivajo, iščejo pravilne odgovore, se učijo slediti navodilom, sodelovati v skupini, navezovati stike z nepoznanimi ljudmi, na koncu pa še uživajo v sadovih svojega dela.

Ema se je pridružila delavnici peke kolačkov v pekarni ob trgovini. Animatorka je otroke lepo vodila skozi preprost recept in všeč mi je bilo, da je predvsem njih spraševala, katere sestavine vse potrebujemo za peko kolačkov. Skupaj so ugotavljali tudi zakaj. In kako. In vsak otrok, čeprav je bilo prisotnih okoli 10, je prišel na vrsto, da povonja, pomeša, strese, doda, zajame, pomoči, nadeva ...

Nekaj delavnic sva se udeleželi skupaj, saj je Ema kljub vsemu še nekoliko majhna in ji je pri določenih nalogah prav prišla moja pomoč. Pri čebelarjih sva izdelali nekaj čebelic, ki so se spremenile v magnetek za na hladilnik,

v hiši barv pa sva oblekli pajaca, si nadeli kapo, zaščitili čevlje in šli na delo - pleskat steno. :) S čisto pravo pleskarsko barvo sva skupaj z drugimi otroki prepleskali del hiške.

Čisto proti koncu se je preizkusila še v njej ljubi dejavnosti - likanju. :)

 Skozi otroško kreativno mesto se vije cesta, po kateri se otroci lahko vozijo z majhnimi avtomobilčki - poganjalci, obiskovalci hodijo čez zanimive zebre in uživajo v privlačni podobi, ki jo dodajo še vsi okraski in letnemu času primerno sneg na oznakah.

Vseh kotičkov nismo obiskali, ker nam je zmanjkalo časa, predvsem pa nam(a) je krulilo v želodčku. Ema je bila navdušena nad vsako hiško in stežka sva jo spravila v naslednjo. Vsekakor bi z veseljem še ostala in ravno zato sem bila vesela, ko sta moja starša predlagala, da Minicity obišče še z njima. Pri drugem obisku baje ni bila tako dobro razpoložena - očitno smo obisk ponovili nekoliko prehitro in ji ni bilo tako zanimivo, so pa obiskali nekaj hišk, ki jih mi nismo in je bilo to novo zanjo. Še vedno pa je bil baje najbolj aktualen policijski avto. :)

Ideja za izlet v Minicity se je izkazala za zelo dobro in ob pravem času - tako po starosti naše navihanke kot letnem času, ko mi ni bilo žal, da dan preživljamo v zaprtem prostoru, saj je bilo zunaj precej mrzlo in zato nič kaj prijetno za dlje časa. Prav tako me ni motilo, da je bilo ob našem obisku več obiskovalcev, ker so bile zimske počitnice, saj je tako Ema lahko sodelovala z drugimi otroki in pri delavnicah, ki so jih pripravili animatorji.

Ker živimo v času, ko ima večina dovolj vseh materialnih dobrin, mogoče pa nam primanjkuje česa drugega, recimo časa za druženje z nam dragimi ali celo s samim sabo, včasih človek res ne ve več, kaj bi podaril za rojstni dan otrok sorodnikov in prijateljev ali za praznike. Pred časom sem se odločila, da bodo naša darila večinoma le še doma izdelana (kar so v veliki meri že nekaj časa) ali pa bomo obdarovancem podarili doživetje. In obisk Minicityja je zagotovo na seznamu idej za darila.

Ledeni okraski - aktivnost za zamotit različno stare otroke

Na obisk je prišla Emina sestrična, ki je stara 8 let in razmišljala sem, kaj jima lahko ponudim po tem, ko sta se naveličali spontane igre in sta se začeli vleči po stanovanju. Večino časa sem samo z Emo, zato mi hendlanje več otrok hkrati ne gre najbolje od rok, občasno, ko prideta na obisk njena bratranec in sestrična, pa se lahko preizkusim tudi v tem. Poleti smo skupaj ustvarili 2 projekta, ki sta potekala v dveh zaporednih vikendih: slikanje z razpršilko in čopiči iz travniških rastlin in skupni projekt Morje, za pusta pa smo skupaj ustvarjali pustne maske z nalepkami. Tokrat sem se spomnila na že nekaj časa občudovan in načrtovan projekt ledenih okraskov, ki sem jih opazila pred časom nekje na internetu in jih dala na svoj to-do list, kjer so kar dolgo čakali na realizacijo. Ko je pritisnil tale sibirski mraz, je bil ravno pravi čas za ledene okraske!

Toplo smo se oblekle in se pred hišo najprej ustavile pred termometrom. Ogledale smo si, iz česa je sestavljen in opazovale, do katere črtice sega tekočina. Ugotovile smo, da pozimi tekočina sega tudi pod oznako "0" in da je takrat zelo mrzlo. Pogovarjale smo se, kako pa je poleti in ugotovile, da nam je takrat vroče. Pokazala sem jima, do kam takrat sega tekočina. Bilo jima je zanimivo in želela sem se vsaj na hitro dotakniti letnih časov, temperature in merjenja te.
Med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov tistega dne smo šle nabirat naravni material, ki smo ga polagale v cekar in kanglico. Šle smo nedaleč od hiše in se pogovarjale o tem, kaj vse bi lahko uporabile. Na dnu kanglice in cekarja so se znašli razni listi, mah, vejice, trava, detelja, kamenčki, polžja hišica, bodeča neža, smrekove veje, storži ...

Ko smo se vrnile, sta vsebino stresli na mizo, jaz pa sem po omarah pobrskala še za drugim materialom in našla prodnike, školjke, kostanj. Na polici se mi je že od izdelave adventnega venčka z okraski iz slanega testa valjalo nekaj okraskov, ki jih pač nisva porabili, stran jih pa nisem želela vreči, saj sem bila prepričana, da jih bova nekako že uporabili. Čas je mineval, posodico z okraski sem pa kar prestavljala in mi je zdaj takoj prišla na misel, da bi se le končno na pameten način znebila teh okraskov! :) Pripravila sem jima tudi odpadno plastično embalažo od raznih skut, namazov, sira itd., ki jo pri nas vedno pomijemo in ponovno uporabimo, tako da sem lahko izbirala in jima ponudila tiste, ki so se mi po obliki zdele najprimernejše. Pozorna sem bila na to, kako bomo potem ledene okraske dobili ven iz posodic in da niso bili preveliki.

Pripravila sem tudi dva pekača za mafine s 6 vdolbinami in vrč in vrček z vodo.

Potem smo se lotile izdelave ledenih okraskov. Vsaka je izbrala posodico in vanjo dala poljuben material. Tudi jaz sem se prepustila raziskovanju in po dolgem času mi je z otroško igrivostjo in radovednostjo uspelo pristopiti k delu - v posodico sem nalila vodo in vanjo položila nekaj naravnega materiala. Skupaj smo ugotavljale, kaj potone in kaj plava.

Presenečeno smo ugotovile, da se bodeča neža v vodi zapre!

 To se je dogajalo pred našimi očmi in kmalu je imela vse listke obrnjene povsem navzgor in skupaj. Odločile smo se, da je ne bomo uporabile za naše ledene okraske, saj bi morale izdelati zelo debel okrasek, da bi bila cela prekrita z ledom. Postavile smo jo na radiator in opazovale, kaj se bo zgodilo - ali se bo cvet odprl in listki poravnali. Ugibale smo, ali se to zgodi tudi v naravi, ko sije sonce oz. ko dežuje. Na radiatorju se je sčasoma posušila in res tudi zravnala. Pa ne le to! Povsem se je zakrivila v drugo smer, torej čisto se je odprla in liste upognila navzdol. Zanimivo.

Puncama sem najprej jaz nalila nekaj vode v posodice, potem pa sem jima dovolila, da sami nalivata vodo. Itak ni boljšega! :) Ful sta uživali, opazila pa sem tudi, kako dobro se jima zdi, da sem jima prepustila to odgovorno nalogo, hehe.

Material smo razvrstile po košarah in posodah glede na vrsto: kostanje skupaj, kamenčke skupaj, školjke skupaj ...

Pekač za mafine ima ravno prav velike vdolbinice, v katere sta nalagali material in prilivali vodo. Pri tem smo morali imeti v bližini krpo, saj sta v ene vdolbine nalili malo premalo, v druge pa malo preveč vode in je tekla čez.

Ko so bili okraski pripravljeni, je bil čas, da se voda spremeni v led. Ko smo opazovale termometer, smo se pogovarjale, da se voda, ko je temperatura pod ničlo, spremeni v led. Zato bi lahko naše posodice dale na balkon, a sem želela, da se voda v led spremeni hitro, ko je bila sestrična še na obisku. Tako smo posodice dale v zamrzovalnik. Tik pred tem smo namestile še vrvice, s katerimi smo kasneje ledene okraske obesile. Te je bilo kar težko dovolj potunkati, da so kasneje res nosile težo ledenih okraskov. Pomagala sem si tako, da sem vrvico zataknila pod kakšen težji kos naravnega materiala, recimo kamenček.

Tako, okraski so bili na hladnem, me smo se igrale z drugimi stvarmi, pospravile vse, kar je ostalo od izdelave okraskov in vmes večkrat preverile, ali se voda že spreminja v led. To jima je bilo ful zanimivo, sploh ko je na površini vode res začela nastajati plast ledu in sta jo lahko predrli s prstom. Ugotovile smo tudi, da je voda postala zelo mrzla.

Naši okraski so obtičali v zamrzovalniku za kar nekaj dni. Čeprav je voda medtem že zdavnaj zamrznila, sem čakala, da bo sestrična spet prišla na obisk in bomo okraske obesile skupaj. Ema se je vmes večkrat sama spomnila nanje in morala sem ji odpreti zamrzovalnik, da je pokukala notri in kakšnega celo vzela iz posodice in ga nosila po stanovanju. Ker je od njega kmalu začelo kapljati, sva ga seveda vrnili na minus. :) Sva pa ugotovili, da nekateri deli okraskov nikakor nočejo zamrzniti in postajajo mehki - to so bili okraski iz slanega testa. Priznam, da sem pomislila na to, da se bo posušeno testo napilo vode in se bo zmehčalo, a sem avtomatsko mislila, da se bo v zamrzovalniku strdilo, ker bo itak zamrznilo. Ha! Seveda ni, zakaj pa bi sicer pozimi posuvali sol na ceste? :) 

Nekega mrzlega januarskega dne pa so naši ledeni okraski končno polepšali gole veje drevesa pred hišo.

V bistvu sploh niso prišli močno do izraza, saj so se zaradi prozornosti ledu in naravnih barv detajlov, ujetih v led, zlili z okolico. Pred vrtcem so drevo okrasili z barvnimi ledenimi okraski, ki so precej bolj izstopali. Uporabili so obarvano vodo (verjetno so uporabili tempera barve), sicer pa je bila v njih ujeta samo vrvica. Že od daleč je zgledalo res kul! Naše in vrtčevske okraske so sončni žarki in dvig temperature malo nad ničlo stopili in na tleh so ostale barvne lužice, pod našim drevesom pa kamenčki, kostanj, školjke, storžki ... :)

Ideja, kako otroku približati skrb za okolje in živa bitja: ptičja krmilnica iz odpadne embalaže

V teh zimskih dneh, ko je bilo zunaj zelo mrzlo, smo se večino časa zadrževali v notranjih prostorih. To je pomenilo, da nam je bilo kdaj tudi dolgčas. Mislim, da s tem ni nič narobe, saj verjamem, da se tako otrok sam domisli, kako bi se lahko zabaval (res pa je, da nam odraslim ponavadi izbira ni najbolj všeč, hehe) in ni vedno najbolje, da mu ponujamo samo organizirane dejavnosti, vnaprej premišljene in pripravljene aktivnosti in da vedno odrasli posegamo v igro. Vseeno sem želela dolge popoldneve popestriti s kakšno aktivnostjo, ki Emo veseli in ki bi imela nek namen, ne samo preganjanje dolgčasa. 

Mislim, da sta ogled oddaje na televiziji, ki je prikazovala prezimovanje živali, in mraz, ki je pritisnil zunaj in sta bila Zof in Tinči veliko več časa notri kot sicer, pripomogla k temu, da sem razmišljala, kako bi lahko malo olajšala boj za življenje še kakšnemu živemu bitju, ki ne leži na svoji brisački ali celo v postelji, sit, ljubljen in lepo na toplem.

Spomnila sem se, da smo doma včasih imeli ptičjo hišico, da so ptički lahko prišli jest semena. To, da bi jo z Emo izdelali sami, se mi je zdela dobra ideja. Stvar sva seveda poenostavili in se nisva lotili izdelave prave ptičje hišice iz lesa, ampak sem splaknila prazen tetrapak od mleka, ki je bil osnova za najino krmilnico.

Ema je z navdušenjem sprejela idejo, da bova ptičkom naredili hišico, vanjo nasuli hrano in jo obesili nekam ven, da bodo ptički lahko prišli jest.

Brez protestiranja je oblekla umetniško haljico in pomagala pripraviti material in pripomočke. Zanje že točno ve, kje so pospravljeni. Na mizo sva prilepili velik list papirja za zaščito in za dodatno slikanje, saj jo vedno zamika, da ne slika samo po predvidenih površinah. :) 

Ko se je prvi sloj akrilne barve v odtenkih po njeni izbiri posušil (vmes je pri nama minilo nekaj dni, suha pa je bila barva že prej), sva na nekatere del nanesli še drugega. Sva pravim zato, ker je želela, da sodelujem tudi jaz. Ko se je posušil še drugi nanos, sem z olfa nožem izrezala odprtini in nad njima naredila strešico. Izrezala sem še nekaj okenc, da je nastala prava hiška. 

Na streho sva z lepilno pištolo prilepili strešnike. Te sva izdelali iz lesenih palčk, ki jih je Ema pobarvala z rumeno akrilno barvo. Palčke so take kot tiste od sladoleda, le da sem te kupila, ko je bila stara malo več kot pol leta in sem ji jih večkrat ponudila za vstavljanje v škatlico, v katero sem naredila zarezo. To je bila njena zelo priljubljena aktivnost, s katero se je tudi za kar nekaj časa zamotila.

Kjer je odprtina v tetrapaku, da skoznjo zlivamo mleko, je nastal dimnik, skozi katerega sem napeljala vrvico, s katero sva ptičjo krmilnico obesili na drevo.

Še prej jo je Ema napolnila s semeni za lačne ptice. Vrečko semen sem kupila v Intersparu in ji jih nekaj nasula v skledico, iz katere jih je z žlico preložila v hišico. Pri rezanju odprtin sem upoštevala, da ne smem zarezati prenizko, sicer bodo semena padla ven. Da bi ptički lahko pristali tik ob krmilnici in nato s kljunčkom segli notri, sva dodali palčko, za katero sva na vsaki strani naredili zarezo in jo potisnili skozi prvo luknjico, nato skozi krmilnico, na drugi strani pa je pogledala ven. Odprtina je na obeh straneh, tako da lahko ptički sežejo v krmilnico z dveh strani hkrati.

Danes sva krmilnico obesili na vejo drevesa pred hišo. Upava, da jo bodo ptički kmalu opazili in preizkusili. Pa da jo ne najdeta naša ali kakšen sosedov mačkon. :)