Vse za mamice na enem mestu

Jutri pa gre zares! Točno ob 12. uri bo zaživela nova spletna stran, stran mami blogerk. To smo mamice, ki o prigodah materinstva pišemo blog. Ker nas je lepo število, je tudi šopek naših objav pisan - in pri vsaki se bo našlo kaj uporabnega, tolažilnega, navdihujočega, kaj za sprostitev in kakšna ideja za ustvarjanje, izlet ali pripravo jedi. 

Me se bomo ob otvoritvi naše spletne strani www.mamiblogerke.si družile, da se vse v živo spoznamo, poklepetamo, se pomenimo o idejah, načrtih in ciljih, da bi vam na enem mestu postregle s tistimi najboljšimi vsebinami vsake mami blogerke. 

Zelo se že veselim spoznavnega dogodka in začetka nove skupne poti, za katero verjamem, da bo zanimiva, spodbujajoča, navdihujoča, povezovalna, močna in uspešna!

Vabljeni na www.mamiblogerke.si! ;)

Pastelni pirhi barvani s svilenim papirjem

Ne morem iz svoje kože in tako skušam vsako leto pirhe okrasiti malo drugače. Dokler nisem postala mamica, sem upoštevala svoje želje in sposobnosti, zdaj pa v račun vzamem še Emo in razmišljam, katera tehnika krasitve bi bila primerna in zanimiva tudi zanjo. 

Pirhe kuhane v čebulnih olupkih in okrašene z listi rastlin ali izrezki iz papirja je vedno pripravljala mama in so še vedno v njeni domeni. Kljub temu sem se lani odločila pripraviti delno podobne pirhe, ki sem jih neokrašene skuhala v čebulnih olupkih, nato pa jih je Ema poslikala z belo barvo, jaz pa sem nadaljevala poslikavo z belim flomastrom. Nastali so kontrastni in edinstveni pirhi!

Letos me je seveda vleklo, da bi poskusila kaj drugega in med brskanjem med idejami na internetu, ki jih je res ogromno, sem naletela na pirhe, krašene s svilenim papirjem. Spomnim se, da sem tudi sama že barvala pirhe na tak način nekaj let nazaj, ko sem bolj kot ne po naključju ugotovila, da svilen papir pušča barvo in tako tudi sled. 

Doma imam zalogo svilenega papirja, iz katere sem izbrala rumen, oranžen in zelen papir. Zelenega in oranžnega sem imela celo v dveh odtenkih. Papir sva skupaj z Emo narezali na koščke, velike dober kvadratni centimeter ali malo večje, pri tem namreč nisva komplicirali, saj to ni pomembno.

Pripravila sem še vse ostalo potrebno za ustvarjanje: umetniško haljico, papirnate brisačke, posodo z belimi trdo kuhanimi jajci, skledico z malo vode, krožnik z narezanim svilenim papirjem.

Pirhe sva krasili tako, da sva ga najprej pomočili v vodo, nato pa z mokrimi prsti prilepili košček svilenega papirja. Tega sva še dodatno zmočili, da se je res dobro prijel na površino pirha. Če se je pri tem malo zmečkal, še toliko bolje, saj je tako nastal res zanimiv in neponovljiv vzorec. Na tak način sva s svilenim papirjem prelepili vso površino pirha. Ponekod so se koščki papirja različnih barv prekrivali in barve so se prelivale.

Pirhe sva zložili na krožnik in jih pustili, da so se posušili. Nato sva jih olupili – povsem preprosto je bilo odstraniti posušen svilen papir, ki je pod sabo pustil nežne sledi. Nastali so res lepi pirhi, tehnika pa je sploh enostavna in primerna za male ročice.

Obstajata sicer dva načina krašenja pirhov s svilenim papirjem. Prvi je ta, po katerem sva delali tudi midve z Emo, drugi pa je tak, da koščke svilenega papirja pomočiš v vodo in potem barvo vtiraš v površino pirha. Tudi na ta način bova definitivno poskusili, morda že drugo leto, vsekakor pa ne bova za preizkus čakali do naslednje velike noči, saj je to zanimiva slikarska tehnika tudi tako in lahko na tak način pobarvamo tudi druge površine, npr. navaden risalni list.

Želim vam uživanje in zabavo ob krašenju pirhov! ;)

Velikonočno darilo ali kako podariti pirhe: izdelava preproste košarice za pirhe

 
Za veliko noč smo si vedno podarjali pirhe, vi tudi? Zdelo se mi je super podariti in dobiti pirhe. Ponavadi je to izgledalo tako, da smo si jih izmenjali kar iz roke v roko. Zakaj bi komplicirali? :)

Praktično pa včasih to vseeno ni najbolj. Recimo ko gremo na obisk in nesemo prihe, je treba poskrbeti za transport, tako da se jajca ne razbijejo, še preden jih prinesemo do cilja. Ja, seveda jih lahko preprosto zavijemo v krpico ali papirnato brisačko in damo v plastično posodo s pokrovom, preden jih damo iz rok, pa jih pač vzamemo ven in enostavno podarimo.

Ampak a ni bolj luštno, če je tudi embalaža darilna? A ni potem to že pravo malo darilce? Sama namreč nisem navdušena nad vsemi mogočimi prazniki, ki se zvrstijo čez leto, in samo kopičijo igrače, pliškote in podobno: od rojstnega dne do decembrskih dobrih mož, ki prinesejo darila, nekateri praznujejo še god, drugi pa podarjajo večja darila tudi za veliko noč, noč čarovnic, valentinovo itd. Seveda, vsak po svoje, ampak moja želja je, da otrok ceni darila, ki jih prejme, in da spozna vrednost samega obdarovanja, ki nima veze s cenovno vrednostjo darila ali njegovo velikostjo.

Tako želim za veliko noč pripraviti tudi za otroke sorodnikov tako darilo, ki:
- bo preprosto in izdelano s srcem
- bo rezultat dela, spretnosti in ustvarjalnost naše družine

- bo vključevalo čim manj sladkarij oz. nezdravih živil
- bo izdelano iz naravnih materialov ali z recikliranjem.

In spodaj vam predstavljam velikonočno darilo, ki je točno to: pirh v košarici. To je tudi ideja, kako podariti pirhe, ne da bi se razbili in da jih podarimo kot pravo darilo, ne kar nekaj, kar mimogrede pač daš iz rok. ;)

Izdelava preprostih košaric za pirhe je zabavna, malčkom zanimiva, skoraj zastonj in nezahtevna, vsekakor pa boste morali določene korake opraviti starši sami (rezanje z olfa nožem). Pri vseh ostalih vam lahko pomaga mali nadebudnež. ;)

Za preproste košarice za pirhe potrebujemo:
- embalažo za jajca (če je embalaža za 10 jajc, bomo dobili 10 košaric)
- tempera, prstne, vodene ali akrilne barve
- čopič, paleto, lonček z vodo
- primerno zaščiteno delovno površino (na mizo nalepimo časopisni papir ali vrečko)
- oblačila, ki se lahko umažejo (Emi vedno oblečem umetniško haljico - preveliko in odsluženo pižamo)
- olfa nož in škarje
- celofan in darilni trak.

Ko pripravimo delovno površino in otroku oblečemo zaščitna oblačila, mu pripravimo paleto z barvo, čopič, lonček z vodo in embalažo od jajc. Tej odrežemo pokrov in uporabimo samo spodnji del. Otroku ponudimo poljubne barve, odvisno, kakšne barve košarice želimo. Slika naj svobodno, je pa smiselno, da pobarva embalažo z obeh strani, saj bosta vidni obe.

seveda mora svoj smrček povsod vtakniti tudi Zof :)

Pobarvano embalažo pustimo, da se posuši. Suho razrežemo s škarjami ali olfa nožem tako, da iz embalaže za 10 jajc dobimo 10 košaric. Osrednje dele, ki so višji, odrežemo na isto višino.

V košarico položimo pirh. Odrežemo primerno veliko kos celofana in košarico s pirhom postavimo na sredino. Celofan zavijemo in ga povežemo z darilnim trakom.

Na tak način zavijemo vse pirhe, ki jih imamo namen podariti in pripravljeni smo na obdarovanje za veliko noč. :)

Lepo ustvarjanje in praznovanje velike noči vam želim! ;)

Spomini na stres v poporodnem obdobju 3

Prvi del zgodbe si lahko preberete tukaj, drugega pa tukaj.

Če je na tem svetu kdo, na kogar se lahko kadarkoli zanesem, sta to moja starša! Zelo smo bili povezani že od nekdaj in četudi sem ju za pomoč prosila sredi noči, mi je nista odklonila. Nikoli! Mami je vedela, kaj se dogaja in po telefonu mi je tisti dan rekla samo, da naj pripravim stvari, ker me pride iskat, saj me take ne pusti več, ker jo resno skrbi zame. Tudi sama sem se tega zavedala, obenem pa sem vedela, da moram zadevo nekako rešiti, saj imam ob sebi otroka, ki je popolnoma odvisen od mene. Ni mi bilo lahko iti domov, počutila sem se kot totalen luzer, ki je zafural vse in še za svojega lastnega otroka ni sposoben poskrbeti, kar naj bi bilo nekaj čisto naravnega. Vseeno sem sprejela pomoč, ker je bila edina svetla bilka v tistem trenutku.

Mamina sodelavka, ki je žal zdaj že pokojna, bila pa je res zlata oseba in se je tudi sama spoznala na alternativo, mi je svetovala, naj se po pomoč obrnem h gospe Košir v Bohinju, ki zdravi s polaganjem rok. Že takoj po nekaj minutah pogovora z gospo Cvetko sem začutila popolnoma drugačno energijo od prejšnje alternativne zdravilke – bila je nežna, topla oseba, ki me je razumela in mi dala termin v najkrajšem možnem času, saj je prepoznala, v kakšni stiski sem.

Čez nekaj dni sem šla k njej. Podojila sem Emo, jo pustila pri mami in z atijem sva se odpeljala. Ker sem bila čisto brez energije, moči in še vedno utrujena in nenaspana, sem bila zelo hvaležna, da je vozil on. Gospa Cvetka je bila tudi v živo prijazna, prijetna oseba, v družbi katere sem se lahko sprostila in ji zaupala. Povedala sem ji svojo zgodbo in medtem, ko sem ležala na mizi, ona pa je na moje telo polagala svoje dlani oz. se mu približevala, sva se zapletli v pogovor, ki mi je za nekaj minut omogočil, da sem na vse skupaj malo pozabila in odplavala stran.

Povedala mi je, da takoj ne more odpraviti bolečine, ki pa jo ona kot zdravilka prav vidi, in sicer v obliki bodeče strukture. Če po nekaj dneh ne bo bolje, naj pridem nazaj. Mi je pa potrdila, kar sem začutila tudi sama, kar mi je prišepnila intuicija: ves stres, od poroda dalje, se je nabiral na enem izmed energetskih slojev moje biti in ker je bila bolečina prehuda, se je preselila na moje fizično telo, kjer sem jo kot tako tudi začutila in začela iskati pomoč, da jo pozdravim. Ljudje smo namreč energetska bitja, ki nismo sestavljena le iz fizičnega telesa, ampak je to le eno izmed energetskih plasti. Gospa Cvetka zdravi po metodi, ki jo učijo na šoli za energetsko zdravljenje Barbare Brennan.

Bolečina je bila po obisku zdravilke nekoliko milejša, a ni izginila, zato sem se čez nekaj dni vrnila, da mi je naredila še eno seanso zdravljenja. Z Emo sva se vrnili domov, sčasoma je bolečina le izginila, pri dojenju me po 5 tednih bradavica ni čisto nič več bolela in mi ni bilo treba stiskati kakšne cunje ali celo po tihem preklinjati prvih nekaj minutk podoja. Dojenje je tako postalo res enostavno opravilo. 

In s preteklo izkušnjo smo bili vsi trije bogatejši za pomembno lekcijo. Z možem sva k stvari pristopila drugače – predvsem on je spoznal, da enostavno življenje ni več enako in da kakšno delo zunaj mora in lahko počaka, medtem ko jaz in dojenčica potrebujeva njegovo fizično pomoč ali psihično podporo takoj. Še tako se je prehitro vrnil na delo in veliko časa sva ostajali sami doma. 

A z vsakim dnem sem se na področju materinstva čutila bolj suvereno, samozavestno in spodobno. Začela sem se počutiti, kot da sem res jaz mamica svoji deklici Emi. Pred porodom me je skrbelo, če bom tako filmsko v isti sekundi, ko bo prišla na svet, začutila neizmerno ljubezen in neopisljivo srečo. Priznam, da je nisem čisto takoj. Tisti trenutek sem bila najbolj srečna samo, da je končno zunaj, ker sem bila pri koncu z močmi in fertik od bolečin. Edino, kar mi je bilo pomembno je, zakaj ne zajoka takoj, ko je prišla na svet. Seveda je zajokala in celo za trenutek sem jo videla, potem pa so jo malo obrisali in že sem jo dobila na trebuh. Takrat sem bila nekako brez čustev, nisem čutila ne pozitivnih ne negativnih. Že čez nekaj ur v sobi pa je bilo vse drugače – rodila se je mamica v meni!

 

Z izkušnjo, ki sva jo dala skozi z možem v prvih tednih po rojstvu najine prvorojenke, pa se je res veliko naučil tudi on, ki mi je tako vedno bolj stal ob strani, mi pomagal, me poslušal, predvsem pa je skozi vse to tudi on kot pravkar pečeni oče navezoval stik s svojo hčerko. Jaz sem svojo bolečino izjokala in jo nekako dala ven, on pa mislim, da ne, zato mu je bilo na nek način še težje. Premleval je v sebi, saj naj bi vseeno ostal mačo, moški, ne neka pomehkužena copata. Oh, daleč je še naša družba, a se k sreči stvari spreminjajo. Verjamem, da bo pri drugem otroku obema lažje, saj bova že imela mnogo izkušenj, ki nama jih je podarila najina Ema. :)

Spomini na stres v poporodnem obdobju 2

Prejšnji del zgodbe je dostopen tukaj.

Naslednji dan je bil ponedeljek in prišla je patronažna sestra. Po pregledu otroka je svetovala, naj jo dojim povsem drugače, kot so mi povedali v porodnišnici. Bila sem zbegana in nisem vedela, komu naj verjamem. To sem ji tudi povedala in dobila sem nasvet, ki sem si ga zelo dobro zapomnila. Rekla mi je: »Dobili boste veliko nasvetov, takšnih in drugačnih. Poslušajte vse, upoštevajte pa le tiste, ki se vam za vas in vašega otroka zdijo najboljši.« Od takrat naprej sem vsak dan delala bolj po svoje oz. po najino, kot sem čutila, da je zame in za Emo najbolje.

Po enem tednu sva šli domov. Mož je takrat vzel očetovski dopust in je bil z nama doma. Oba sva se itak še ful lovila, pojma nisva imela in sva otroka in vlogo staršev šele spoznavala. Noči so bile naporne, po več kot tednu dni spanja po koščkih, dojenja, hormonskega koktajla, ki je delal svoje, utrujenosti od poroda, ki se je samo nalagala z vsako neprespano nočjo, občutljivostjo, obupom, ker svojega otročka nisem znala potolažiti, takšnih in drugačnih nasvetov z vseh strani itd. je vse skupaj postajala nočna mora. 

Kje so zdaj tisti občutki nepopisne sreče? Kje je dojenček, ki popije mleko in spokojno zaspi? Od kod potem rek: spati kot dojenček? A je z mano, z nama nekaj narobe, da se otrok ves čas dere? Je z otrokom kaj narobe? Zakaj mi ni namenjeno samo nekaj ur spanja v kosu, brez kakršnihkoli motenj? Kaj se je sploh zgodilo, da sem tu in zdaj v nekem čudnem trenutku in situaciji, ki ji ni videti konca?

Z vsakim dnem sva se tudi z možem vedno bolj prepirala in enostavno nisem mogla razumeti, da veliko časa preživi zunaj in dela okoli hiše, ko pa jaz komajda še funkcioniram. Želela sem si nazaj k staršem, kjer sem imela podporo in razumevanje, ampak ko sem bila tam, sem si želela bližine moža in da bi mi trije počasi postajali družina, svoja, novonastala družina. Počutila sem se, kot da me pušča samo z dojenčkom na drugi strani brezna. In da mu sploh ni mar za naju. Seveda ni bilo tako, le povezati se nisva znala in oba sva se spopadala z novo vlogo, ki je bila drugačna, kot sva si predstavljala.

Vem, da so bili krivi hormoni, utrujenost, občutljivost, neznanje na področju skrbi za dojenčka … in vedela sem, da to nekako morava rešiti midva, saj je otrok najin, ne od mojih staršev ali kogarkoli drugega. Vem, da ga je vse skupaj preplašilo, presenetilo in da ni bil pripravljen. Ampak jaz tudi nisem bila! Želela sem, da skupaj odkrivava novo vlogo in skupaj nama bo uspelo.

Ves stres in fizični ter predvsem psihični napor se je po nekaj tednih začel kazati na mojem fizičnem telesu. Začela me je peči koža na levi dojki, ne na bradavici, ampak nekoliko višje. Že pred nosečnostjo sem spoznala prijazno in strokovno svetovalko za dojenje in obrnila sem se k njej po pomoč. Svetovala mi je mazilo proti glivicam, ki pa mi ni pomagalo. Po nekaj dneh sem obiskala ginekologa in kar trije so si ogledovali moje prsi. :) Ja, ful prijetno! :) Zaključili so, da gre za bolezen kože in da moram urgentno k dermatologu. Res sem bila na vrsti v pol ure in tam so ugotovili, da naj bi bil kriv nov in slabo opran modrc za dojenje. Hm … Dobila sem kremo in šla domov.

Ni mi pomagala. Bolečine so se nadaljevale in stopnjevale. Zaradi dojenja nisem smela vzeti nič drugega kot lekadol, ki pa ni imel učinka. Koža me je na tistem predelu pekla, žgala, kot bi imela na njej ogenj! To ni bila običajna bolečina. Svoje so dodali dobronamerni nasveti, ki so me samo še dodatno preplašili in zbegali, priporočila ginekologov v porodnišnici, kjer sem rodila, kamor sem jih klicala po telefonu, prijateljice, zaposlene na področju medicine, ki so sumile na mastitis, vnetje, glivice … Noben nasvet ni pomagal, nekoliko mi je odleglo med in po tuširanju, nato pa je bila kmalu bolečina tako huda, da sem si na kožo dajala ledeno mrzle konzerve graha, da so mi nekoliko omilile vse skupaj, koža pa je bila povsem pordela in omrtvičena od mraza.

Vedela sem, da mi uradna medicina ne more in ne bo pomagala in da se moram kot že večkrat v življenju zateči k alternativi. Bioenergetik, ki me je v otroštvu ozdravil ponavljajočih se angin, je žal že pokojen. Klicala sem drugam, kjer pa niso bili preveč prijazni in so okrivili mojo egoističnost. Sesuval se mi je svet, čas se mi je kar ustavil, solz nisem mogla ustaviti, četudi sem se trudila. Še tam, kjer sem res računala na pomoč, sem jih dobila po buči. Sploh nisem več vedela, na koga naj se obrnem. Partner mi ni mogel pomagati in bil je že sam ves živčen zaradi vsega, vsi nasveti od vseh možnih sorodnikov, prijateljev in znancev niso pomagali, strokovno osebje mi ni moglo pomagati, alternativci so me krivili. Kdo mi sploh še ostane?

Nadaljevanje zgodbe najdete tukaj.