Ponavadi se praznovanje mojega rojstnega dne, ki ga praznujem sredi aprila, zavleče skorajda v zgodnje poletje. Letos pa nimam časa tako dolgo čakati in na široko praznovati v več rundah, zato sem letos vse prijateljice, s katerimi sicer hodim na posamezne tortice in pijačke, povabila na isto zabavo. Lanskoletna rojstnodnevna zabava se je prelevila v dekliščino, letošnja pa v praznovanje za prihajajočega družinskega člana.
Ker je priprava jedi in dekoracije za zabavo nekaj, kar me res veseli, sem to načrtovala že dlje časa in zbirala ideje. Brskala sem po internetu, ko sem le imela kaj časa. Nastalo je celo nekaj skic! :) Nakupila sem tudi potreben material in seveda skrbno izbrane sestavine, napisala pa sem si tudi urnik, kateri dan moram kaj pripraviti, da se mi bo časovno sploh vse izšlo. Je bilo kar nekaj načrtovanja, ampak to je tisto sladko, razveseljujoče načrtovanje, ki pri meni meji že kar na sanjarjenje! :)
Gostjam sem najprej ponudila baletke. Ja, baletke! :) To so princeskini krofi s slanim nadevom. Ime jim je dodelila nečakinja, ki me je opazovala med pripravo. Zdelo se mi je zelo inovativno in priročno, saj imamo zdaj poimenovanje za sladko in slano verzijo. :)
Pol baletk sem nadevala s tuninim, pol pa s sirnim nadevom.
Tunin nadev:
2 konzervi tune
žlica masla
3 žlice kisle smetane
3 žlice sira mascarpone
sol
origano
strok česna
Odlila sem odvečno olje iz konzerve tunine in jo stresla v posodo. Dodala sem stopljeno maslo, kislo smetano, sir, začimbe in strt česen. Vse skupaj sem zmešala s paličnim mešalnikom in čez noč postavila v hladilnik, da se je nadev nekoliko strdil.
Sirni nadev:
gorgonzola
parmezan
sveži sir
sir mascarpone
origano
V posodo sem dala nariban parmezan, narezano gorgonzolo in ostali vrsti sira. Vse skupaj sem zmešala s paličnim mešalnikom, da je postal nadev mazav in da ni bilo prevelikih koščkov gorgonzole. Te nisem dodala veliko, saj ima dokaj izrazit okus. Ker sem ljubiteljica origana, sem ga nekaj dodala tudi v ta nadev.
Nato sem postregla slane hladne jedi v obliki narezka, med drugim pa tudi nabodala s češnjevcem in mocarelo, blitvine polžke ter papriko in kreker v kozarčku z jajčno pomako.
Na nabodala sem nanizala rdeče in bele perle - češnjevec in mocarelo, za dekoracijo pa sem dodala nekaj listkov bazilike, ki so uravnotežili barvni kontrast.
Spekla sem blitvine polžke, ki so me zelo razočarali oziroma kar malo užalostili. Najprej mi je nagajal kvas, ki ni vzhajal, kot bi moral, zato tudi testo ni naraslo v puhasto kepico. Vseeno sem ga optimistično zvaljala, dodala blitvin nadev (prepražila sem čebulo, dodala blanširano blitvo, jo posolila in nekaj časa pražila, nato pa sem dodala žvrkljano jajce in mešala, da se je lepo razporedilo med maso in zakrknilo), čez pa sem nadevala še koščke sira. Vse skupaj sem zvila kot rulado in narezala na kolobarje, ki sem jih postavila na pekač s papirjem za peko in dala v pečico. To sem najprej vklopila na najnižno temperaturo in upala, da bo testo naraslo, nato pa sem temperaturo povečala in polžke spekla. No, testo ni razumelo namiga in ni vzhajalo popolnoma nič, zato so nastali bolj blitvini kamni kot polžki. Prijateljicam seveda nisem zamerila, ker niso planile po njih. So bili pa vsaj okusni - sploh naslednji dan, ko sem bila nekaj ur po zajtrku pošteno lačna! :)
Nisem pa še obupala nad njimi. Ko se jih bom naslednjič lotila, bom, upam, naletela na bolj ubogljiv kvas, prav tako pa bom čez nadev posula nariban sir in ne narezan na koščke, saj se je sir tako okusil samo v določenih delih polžka, drugje pa ga sploh ni bilo.
Naslednja jed, ki sem jo ponudila gostjam, so bili kozarčki s papriko in krekerjem v jajčni pomaki. Idejo sem našla na internetu, odločila pa sem se za paprike različnih barv, hrustljav kreker in jajčno pomako, ki sem jo enkrat že ponudila na pikniku in večini je bila zelo všeč.
Zanjo sem zmešala:
majonezo, jogurt, sladko smetano (nestepeno), začimbe (najboljše so poljubne sveže), sol, česen in nekaj kuhanih jajc, narezanih na drobne koščke ali kar zmešane s paličnim mešalnikom - tako se sesatvine v pomaki še najbolje povežejo.
Ker je tole že itak - mislim, da - moj najdaljši post na blogu, ga bom razdelila na 3 dele, saj bi bil sicer kar malo predolg. Skratka, v prvem delu smo klepetale in bile vesele, da se po dolgem času spet vidimo, zraven pa smo jedle zgoraj opisane jedi. Čas pa je letel mimo nas ...
