Levček in kužek

Ker sem bila vedno tista v družini, ki je rada ustvarjala, nato pa sem izbrala tudi študij take smeri, vsi mislijo, da rada slikam in da je to tudi moja glavna dejavnost. No, pa ni tako. Pravzaprav sploh ne slikam rada. Niti rišem ne rada in tudi nikoli nisem. Edino, kar me na tem področju veseli, je občasno slikanje za otroke. Tako je nastalo nekaj manjših slik živali, ki sem jih naslikala na platno, nekaj pa tudi na lesene kocke, ki jih otrok lahko sestavi v podobo.
   

Nazadnje me je mamina prijateljica prosila, če za nečaka naslikam levčka in kužka. Bila naj bi takih barv, da bosta skladna s sobo rumene in modre barve. Kot ponavadi z izdelkom nisem bila povsem zadovoljna, zato sem en del prebarvala in ga naslikala ponovno. Po tem sem sliki še vedno nekoliko težko izročila. Mamini prijateljici sta bili všeč in kamen se mi je odvalil od srca. :)

Upam, da bosta levček in kuža všeč tudi Gregorju!

Losos z grahom in krompirjevim pirejem

 Že itak imam rada ribe, zdaj pa za to obstaja še en razlog: vsi lahko jemo isto kosilo. Emi sicer kuham posebej, saj ji hrane ne solim, pazim pri izbiri živil in večinoma ji kuham ob drugih urah, kot jeva midva. Riba za kosilo pa je ena izmed tistih izbir, ko lahko vsi jemo isto - le krompir sem skuhala posebej v slani in nesoljeni vodi. Iz njega sem naredila pire, za katerega sem uporabila maslo in kravje mleko - tudi za Emo. Seveda bi lahko izbrala tudi drugo vrsto mleka.

Lososove zrezke sem samo rahlo solila in popekla v ponvi. 

Tokrat sem uporabila grah iz konzerve, saj mi je domačega že zmanjkalo. V ponev sem dala košček masla, ga stopila in nanj vsula grah. Za naju sem ga solila, nekaj pa sem ga pred tem vzela stran za našo Emico.

Emi je bilo všeč, ko je lahko sama pobirala grahke in jih nosila v usta. :)

Tribarvna zloženka

 Pretlačimo banano in avokado. V kozarec najprej naložimo banano, čez damo nekaj žlic jogurta, nanj pa previdno položimo pretlačen avokado. Sestavine seveda lahko zlagamo v poljubnem vrstem redu ali pa kar zmešamo vse skupaj. Ponavadi to naredim tudi sama, tokrat pa se mi je zdelo dobro, da Ema počasi spozna posamezne okuse.

Ker mi je nekaj sestavin ostalo, saj nisem porabila celega avokada, par banan pa sem tudi še imela na zalogi, sem za naju pripravila vaflje, jih namazala s sladkano kislo smetano in obložila s sadjem. Šele ko je bilo že prepozno, sem se spomnila, kako primeren zajtrk bi bil tole za valentinovo. :)

Prosena kaša s korenjem in rozinami

 

V vrelo vodo damo proseno kašo in po nekaj minutah dodamo naribano korenje. Ko je oboje že skoraj kuhano, dodamo še rozine. Kuhano odcedimo in postrežemo, ali pa damo v termovko in vzamemo na izlet, kot smo naredili mi.

Cakepopsi konjički

Maša je lani praznovala drugi rojstni dan. Ko sem njeno mamico vprašala, kaj bi ji lahko podarila za rojstnodnevno darilo, mi je rekla, naj naredim cakepopse. Vendar ne navadne okrogle, kakršne sem delala do takrat, ampak v obliki živali. Da bodo pasali k torti, je rekla.

Ammmm?! Cmok v grlu. Živalice? Kako pa naj to naredim? Saj še nikoli nisem delala drugačnih cakepopsov kot okrogle. Pravzaprav sploh še nisem naredila veliko cakepopsov. Kako naj zdaj naredim take cakepopse, in to za rojstni dan, ko morajo biti res lepi?

Kljub vsemu sem rekla ja. Ves čas sem razmišljala o tem, kako naj torej naredim take cakepopse. No, res sem se potrudila po svojih najboljših močeh in nastalo je okoli 20 sladkih grižljajčkov v obliki žabic, ovčk, čebelic, pikapolonic, muckov in kužkov. Zapičila sem jih v podstavek v obliki travnika z ribnikom.

Leto kasneje je Maša še vedno ljubiteljica živali - tokrat si je zaželela torto v obliki konja. Tudi za ta rojstni dan sem ji podarila cakepopse. Njena mamica mi je rekla, naj naredim kar navadne, naj se ne trudim  preveč in kompliciram, ampak naj uporabim samo malo mrvic in bo čisto ok.

Ha, prepozno, to rundo sem pa jaz rekla, da bom naredila kaj več kot to. No, pravzaprav nisem nič rekla, saj sem želela, da bi bilo to presenečenje. 

Nastali so cakepopsi v obliki konjičkov, ki se pasejo na podstavku v obliki ograjenega pašnika.

Živali pozimi

 Še dobro, da sem imela na sprehodu po Bledu s sabo fotoaparat, saj sta se tale taščica in kos tako nastavljala objektivu, da bi bilo to res škoda zamuditi. Zgledalo je, kot da sta vajena trum turistov ob poti okoli Blejskega jezera in se sploh nista pustila motiti, ko sta med suhim listjem in snegom iskala hrano.

Kar skozi okno dnevne sobe pa sem zgodaj zjutraj, ko me Ema ni več pustila spati, zagledala srno. Čeprav jih ne vidim malokrat, se vedno razveselim kot majhen otrok. Pomislila sem, da bi odhitela po fotoaparat, a sem se vsa zaspana tokrat odločila, da jo bom samo opazovala. Hip zatem sem zagledala še (mislim da) mladega jelena in glede fotografiranja sem se v trenutku premislila. Ko sem vklopila fotoaparat, spominske kartice seveda ni bilo v njem. Uspelo mi jo je hitro najti, namestiti in oddrveti na balkon, čeprav sem upala, da jih z ropotom vrat ne bom prestrašila. Gotovo so živali to odlično slišale, saj je sicer v dolinici na zasneženo jutro vladala popolna tišina. Na robu travnika so se le ustavile in počakale, da sem naredila par posnetkov, nato pa so se odpravile naprej v gozd.