Trava z dežnimi kapljicami

Ko je nehalo deževati, sva se z Emo odpravili ven. Kot ponavadi se nama je pridružila Tinči. S seboj sem vzela fotoaparat, da bi končno poslikala trobentice, ki jih je toliko, da je pred hišo kar rumeno. Šla sem kar po poti od hiše in fotografirala, medtem ko je Ema sladko spala, Tinka pa je hodila okoli mene in brskala po travi. Ker nisem imela veliko časa, sem se odločila, kako daleč bomo šle na sprehod, vmes bom slikala, na poti nazaj pa bom samo še na hitro pogledala, če sem kakšno lepo rožico zgrešila. 

No, skoraj bi zgrešila nekaj drugega, česar sprva sploh nisem opazila. Bila sem tako osredotočena na cvetlice, da trave sploh videla nisem. Bila pa je lepša kot vse trobentice in vijolice v okolici. Prizor me je čisto prevzel in kar nekaj minut je bila moja duša na masaži. Kako dobro mi je delo - čas se mi je kar ustavil, Ema je še vedno spala, Tinči je spoznala, da bo trajalo in je sedla poleg drevesa ter gledala naokoli. Jaz pa sem polnila spominsko kartico v fotoaparatu in svoje baterije! Kakšna sreča, da sem to sploh videla, saj je bila ta vrsta trave le na enem majhnem delu travnika. Res imamo pogosto kaj zares lepega tik pred nosom, pa tega ne opazimo.

 

Tole zna trajat, bolje, da se kar parkiram.