Prve sledi

 
 Emi sem do zdaj že predstavila nekaj risal, in sicer voščenke in vodene barve. Vzela sem velik list papirja, ga položila na tla, sedla nanj z Emo v naročju in ji z navdušenjem pokazala predmete, ki puščajo sled. Najprej sem z voščenkami risala vijuge po papirju jaz, potem pa sem voščenko dala v roke njej. Emo je najbolj zanimalo, kakšnega okusa je stvar, ki ji pravim voščenka. Dlje od nekaj pikic, ki so se nastale na papirju, ko je z voščenko mahala po zraku in slučajno udarila tudi ob tla, nisva prišli.

Naslednji poskus - vodenke - se je začel in končal podobno: s pričakovanjem sem prednjo postavila pripomočke, ji pokazala, kako se slika in ji dala v roke čopič. Mala umetnica ga je navdušeno pograbila, zamahnila z njim, da so barvne kapljice špricale naokoli, in se smejala. Jaz, optimist, sem bila prepričana, da bo dovolj, če ji oblečem majčko, "ki je ni škoda", hlač in copatk pa že ne bova "umazali". Seveda je majčka ostala nedotaknjena, hlače in copatke pa so bile bogatejše za nekaj rdečih pik. :) 

 Ok, bomo pač še malo počakali. Med čakanjem pa se nama je priložnost za slikanje ponudila kar sama. Zadnjič sem tako kot ponavadi po koncu kosila začutila nujo po dozi sladkorja in k mizi prinesla vrečko mojih najljubših čokoladnih politank. V njej so bile le še tri. Vzela sem prvo in jo z užitkom pojedla, Ema pa je samo opazovala, žvečila zadnji košček kosila in ni kazala pretiranega zanimanja za sladico. Premamila jo je zadnja politanka, ki mi jo je vzela iz rok. Pustila sem ji, ker me je zanimalo, kaj bo naredila. Poskusila jo je in očitno ji je bila všeč. Ok, naj ji bo, naj jo malo odgrizne. Opazovala sem jo in se smejala, ker je bila tako prisrčna. Iz minute v minuto bolj in tudi bolj čokoladna. Kmalu mi je bilo jasno, da sem ob zadnjo politanko. Vzela sem fotoaparat in zabeležila te trenutke. Roke je imela čisto rjave in ko se je z njimi dotaknila bele mizice, je opazila, da nastaja sled. Pa sva le prišli do prve (sladke) slike. :)