Aktivnost za vadbo vstajanja

Naša Ema še ne hodi. Od 12. meseca starosti se premika tako, da v sedečem položaju pred seboj stegne in nato pokrči nogo in se potegne naprej, torej "puza po riti". Več kot mesec dni po tem, ko je začela s takim načinom premikanja, sva končno prišli na vrsto v razvojni ambulanti in še malo kasneje prvič obiskali razvojno fiziterapijo. 

Seveda nisem bila navdušena, ko je vedno več ljudi spraševalo, če moj otrok že hodi, in ko sem jim povedala, da ne, je nastala tista nenavadna tišina in hitra menjava teme ali pa nekakšno tolaženje mene, da saj bo, ker je še vsak shodil.

Res je, še vsak je shodil, eni otroci prej, drugi kasneje. Malo občutljiva zaradi nenehnega spraševanja o hoji sem bila najprej skeptična glede razvojne ambulante. Zdelo se mi je nekoliko nepotrebno, da jo mora moj otrok obiskati. Mislila sem, da ima še dovolj časa in da bo shodila, ko pač bo.

Čakanje na vrsto v razvojni ambulanti se je zavleklo zaradi bolezni in spet sva bili na začetku čakalne vrste. Ko sva le prišli na pregled, nisem imela posebnih pričakovanj, nekako sem sprejela to, da pač morava tja. Zdravnica je bila strokovna. Najprej se je z menoj pogovorila o nosečnosti, porodu, dojenju, morebitnih boleznih v družini in podobnem in seveda o tem, kdaj je Ema pasla kravice, se obrnila s trebuha na hrbet, sedla itd. Sledil je preizkus sluha, fine motorike in splošnega zaznavanja in razumevanja. Ob listu papirja in svinčniku je Ema takoj narisala nekaj čačk. Kocke je lepo zložila iz lončka, jih nekaj vrgla na tla, jih podala zdravnici in vrnila v kozarček. Ker ji je šlo dobro, jo je zdravnica preizkusila še z manjšo stekleničko z rozinami. Tudi to nalogo je opravila en, dva, tri. Na vrsti je bil še preizkus grobe motorike, za kar sva sedli na blazino na tleh in zdravnica je skušala pridobiti Emino pozornost z igračami. Želela je videti, kako daleč v razvoju je naša deklica. Prav takrat ji je uspelo, da je prvič sedla čisto sama! Potem se je naveličala napornega pobiranja in je začela protestirati z jokom. Zdravnica je ostala neomajna in me celo okarala, naj je ne tolažim. Ker poznam svojega otroka, sem vedela, da ne bo kar tako prenehala jokati in naredila, kar je neka čisto nova oseba v njenem življenju od nje zahtevala. Tako se je preizkus končal z ugotovitvijo, kako slabo tak moj odnos vpliva nanjo, z drugimi besedami vi ste krivi, da je z otrokom tako, kot je. Kmalu zatem, ko smo spet sedele za mizo, se je Ema sklonila in z glavo malo udarila v rob mize. Zdravnica mi je takrat rekla, naj jo zdaj pa le potolažim. Počutila sem se, kot da mi je dala dovoljenje, da potolažim lastnega otroka, ki joka. Ali pa kot da sem čisto nesposobna in ne bi vedela, da jo moram potolažiti.

Ah, ja, cel dan sem imela slabo vest in popoldne je nisem potolažila tako hitro kot običajno. A sem se v nekem trenutku sama sebi zazdela trapasta in naredila, kar sem čutila, da je prav. Briga me, kaj mislijo drugi, moj način je tak, kot je in verjamem, da je za mojega otroka pravi.

Na fizioterapiji je bila zgodba povsem nasprotna - fizioterapevtka je bila topla, prijazna ženska z iskivimi očmi, ki je imela srce in roko za delo z otroki. Ema ni v celi uri niti enkrat zares zajokala, kaj šele protestirala, saj jo je znala pridobiti na pravi način, kar se mi zdi še bolj pomembno pa je to, da me je spodbudila, naj jo kar malo pocrkljam, ko je Ema to od mene želela. Kaj? Kot noč in dan s prejšnjo zdravnico! Zaradi ne najboljše izkušnje sem prišla na fizioterapijo s cmokom v grlu, zdaj pa vsakič, ko morava spet tja, čutim navdušenje, da bo prijazna in strokovna oseba pomagala meni in moji hčerki.

No, ta gospa nama je pokazala kar nekaj vaj, s katerimi bo Ema postopno osvojila hojo, in ena izmed teh je bila sedenje na valju (kar sva doma nadomestili s pručko, ker valja nisva imeli) in vstajanje ob opori. Pri tej vaji je sedela pred ogledalom, na katerem so bili prilepljeni plastični liki. To sem želela poustvariti doma in tako sem ji izdelala morske živali iz moos gume. Pomočila sem jih v vodo in Ema jih je lahko lepila na omaro, kamor so se lepo prijele. Ko ji je pomagal bratranec, je bilo še toliko bolj zanimivo.

Morske živali sem ji nalepila tako visoko, da je morala vstati, če jih je želela doseči. Zelo dobro se ji je zdelo že, ko je sedela na pručki, potem pa so jo ribice, hobotnica, rakec, morska zvezda, školja in nekatere nedefinirane oblike, v katerih je le Ema videla ribe, dovolj privlačile, da je vstala in se stegnila do njih.

Po tem, ko sva začeli obiskovati fizioterapijo in sem spoznala delo fizioterapevtk, predvsem pa njihov namen, sem spremenila tudi mnenje. Tam so mi razložili, da njihov glavni cilj ni, da otrok shodi, ampak naložba za celo življenje. To bo dobil z vajami, pri katerih bo gibe izvajal pravilno. Pri tem si bo okrepil mišice in dobil izkušnje. Ob padcu se bo znal ujeti. In to mu bo koristilo vedno.

Vesela sem, da moja Ema lepo napreduje. Razlika je očitna: v mesecu in pol po tem, ko sva prvič obiskali fizioterapijo, se je naučila vstati, hoditi po vseh štirih oziroma kobacati in hoditi levo in desno ob opori, zelo dobro pa ji gre tudi hoja naprej. Vesela, vesela, vesela! :)