Raziskovanje Istre

Lansko leto smo bili ves čas, ki smo ga preživeli na morju, v istem kraju - Umagu. Ema je bila ravno še v obdobju, ko je ves čas jokala (imela naj bi krče), dude pa ni hotela, pomagala je le mami. Tako smo bili večinoma pred hišo, na obali, večkrat pa smo se sprehodili do mesta.

Letos smo bili precej bolj aktivni. Vsi, saj smo ves čas animirali našo veliko punčko. Čeprav še ne teka naokoli, je je bilo povsod dosti. :)

Kaj smo počeli pred hišo in na plaži ter v vodi, si lahko pogledate tukaj. Morda dobite kakšno idejo za aktivnosti z otroki na morju ali pa kar doma, ko je pri nas tudi tako vroče, kot bi bili na Obali. 

Sicer pa smo letos - poleg tega, da smo šli nekajkrat peš do centra Umaga - obiskali še dve istrski mesti: Rovinj in Novigrad. V načrtu sta bila še Grožnjan in Motovun, a je bilo enostavno prevroče, zato upam, da bomo ta del plana izvedli kdaj drugič.

Nekega večera smo se odpravili na ribjo fešto. Ko smo prišli v Karigador, kjer naj bi bila, so nam povedali, da smo en dan prepozni. Nam so se pa že tako cedile sline! Nadaljevali smo do Novigrada in si privoščili sendvič ter sladoled. Prijetno smo bili presenečeni nad pisanim nebom nad ulico, ki je bil ustvarjen iz živobarvnih dežnikov. Zelo simpatično!

V Novigradu in Rovinju sem že bila, a se slednjega ne spomnim čisto nič. Ko smo se med našim dopustom na enega redkih malo manj sončnih - a kot se je izkazalo nič manj vročih - dni odpravili po istrskem polotoku navzdol, sem se prvič peljala po avtocesti. Vedno smo se namreč vozili ob morju. Hitro smo prispeli do cilja, parkirali ob pristanišču in se peš in z vozičkom pomešali med množico turistov. Pravzaprav smo se z njo kar dobro zlili, saj smo bili opremljeni s fotoaparatom in slamnikom pa še nič se nismo trudili govoriti hrvaško, ko smo naročali sladoled. Sladoledarji na Hrvaškem se itak vse zmenijo v več tujih jezikih - čeprav slovenščine ponavadi ni med njimi, pa nas razumejo. Ravno lani so nas privabljali v restavracijo v vsaj treh jezikih, ko smo jim odgovorili z dober dan, so pa ostali kar lepo pri svojem maternem jeziku. No, v Rovinju nas je presenetil natakar, ki je razumel in celo odgovarjal slovensko, le pol-pol kepice mi ni hotel prodati, ker naj je mi, Slovenci, njemu enkrat v Ljubljani tudi ne bi. :)

Rovinj je ljubko, obmorsko mestece, strnjeno na hribčku, na vrhu katerega kraljuje cerkev.

Uličice so neprevozne z avtomobili, stisnjene med barvaste hiše, med katerimi so napeljane vrvi za obešanje perila.

Presenetilo me je, koliko umetniških ateljejev in majhnih prodajaln je v mestu. Prav vsaka je po svoje ljubka in posebna.

Nekaj umetnikov svoje izdelke izdeluje kar na ulici, da jih lahko mimoidoči opazujejo pri delu.

Nazaj smo šli po drugi poti, in sicer po cesti, ki pelje ob obali. Ustavili smo se na mestu, kjer se dokaj dobro vidi Limski kanal, ki smo ga prej opazovali z avtoceste, ki vodi čez most nad njim. Prebivalci okoliških krajev so na mestih, kjer naj bi bile dobre razgledne točke, postavili stolpe, s katerih je pogled še boljši. Našli smo celo tako brez vstopnine, prodajalci lokalnih pridelkov, ki imajo zraven postavljene stojnice, pa upajo, da bodo tako kaj več prodali.

Vseeno smo za potešitev firbca zavili malo s poti in na neobljudenem delu pobočja opazovali vodo v globini.

Potem smo se zapeljali čisto do nižine in prečkali morje, ki ustvarja kanal.

Malo naprej so imeli galebi sestanek. Gospoda Goloba niso pustili zraven. :)

Tako, drugič pa še Motovun in Grožnjan.