Samostojno hranjenje z žlico

Najprej je prišel čas, da moja hčerkica poskusi še kaj drugega kot le moje mleko in nekaj porcij adaptiranega. Potem je prišel čas, ko ni več le odpirala ust in požirala, kar je bilo na žlici, ampak je to želela početi sama - pokazala je zanimanje za jedilni pribor. Ko naju je opazovala pri jedi, je hotela sama držati žlico in vilico. 

 

In tako se je začelo: Ema je vadila samostojno hranjenje, mami pa je veselo letala okoli s cunjo. :)

Na začetku sem ji koščke hrane nabodla na vilico in uspeh je bil, če je z njo zadela cilj. Kmalu se je začela truditi napičiti hrano na vilico, kar je bila dokaj zahtevna naloga, ki pogosto ni uspela, a se Ema ni kaj dosti sekirala in je uporabila drugo roko, ki je bila prosta.

 

Kasneje je želela poskusiti jesti tudi z žlico. Gostejša ko je bila jed, več ji jo je uspelo spraviti v usta. Izkazalo se je, da ni tako preprosto žlice držati ves čas vodoravno, sploh pa je ni enostavno potegniti iz ust tako, da ustnice z nje postrgajo vsebino. Pogosto je žlico obrnila postrani in seveda takoj izgubila pol tovora, potem pa je imela težave dovolj na široko odpreti usta in hkrati z ustnicami zaobjeti žlico. Kar poskusite jesti tako, da žlico držite postrani! :)

Po nekaj mesecih vaje je Ema že pravi ekspert! Večino obroka poje sama, pri tem pa si spretno pomaga z žlico in vilico. Ker je jed na začetku vroča, sem ji je nekaj žličk dala v kavno skodelico in hitro mešala, da se je ohladila na primerno temperaturo. Tako se je navadila, da zdaj je iz kavne skodelice. Ta ima še več prednosti: ima ročaj, ki ga Ema drži in tako nadzira skodelico. Druga pozitivna lastnost je, da ima visok rob, po katerem Ema z žlico lepo podrsa navzgor. Če bi imela hrano naloženo na krožnik, bi ta ob tem padla čez rob, tukaj pa ji visok rob pomaga, da hrana lepo sede na žlico.

Kljub vsemu malo hrane še vedno pristane na slinčku, mizi, majčki, hlačah, stolčku ali celo na tleh. Večinoma uporabljamo navadne slinčke iz blaga, najboljši pa se mi zdijo taki, ki imajo na hrbtni strani plastično prevleko, da tekočina ne steče kar skozenj. Tegale modrega z rokavi smo kupili v Ikei, podobnega, ki ima spredaj frotir, pa v C&A. Ikein se mi zdi boljši, ker ga lahko opereš pod vodo in hitro posušiš. Če ni zelo umazan, ga lahko očistiš tako, da ga preprosto obrišeš s krpo. Ker jih imamo več, to sicer redko počnem, saj jih je še vedno enostavneje vreči v pralni stroj.

Tale Ikein slinček se mi zdi priročen tudi za kakšne umetniške projekte, čeprav je najbolje, da se odločimo, katere hlače in bodi ali majčko lahko pogrešamo in ju pač "žrtvujemo" za umetnost. Tako ne otroku ne nam ni treba ves čas paziti, da se slučajno ne umaže tam, kjer ga slinček ne ščiti, in imamo takoj eno skrb manj.

Ko je bilo zelo vroče, smo stvar še bolj poenostavili in Emo slekli. Trebušček smo pa potem že umili. :)