četrtek, 07. maj 2015

Igra z domačim plastelinom

Že nekaj časa sem nameravala izdelati domači plastelin, saj komaj čakam, da bova z Emo lahko ustvarjali.

Recept za domač plastelin sem našla tukaj. Izdelala sem ga takole:

V posodi sem zmešala moko in sol ter pecilni prašek. Vodo sem zavrela in ji dodala olje ter tekočino vlila v mešanico suhih sestavin. Vključila sem mešalnik, ki je po nekaj minutah ustvaril kepo, ki je spominjala na testo - sploh ko sem dodala še nekaj kurkume za rumeno barvo.

Naslednji dan je bil plastelin nekoliko preveč mehek, zato sem dodala še malo moke in ga pregnetla. Zavitega v prozorno folijo sem hranila v hladilniku.


Emi sem končno lahko ponudila malo drugačen način igre. Na obisku sta bila ravno mama in ata, zato sem jaz lahko le opazovala in fotografirala.



Ponudila sem ji tudi nekaj pripomočkov. Dala sem ji tudi tole roza vilico, ki ji jo sicer ne bi, a je bila nova in ji zato ni bila znana kot pripomoček za hranjenje.


Ko je končno le malo pogumneje segla po plastelinu, ga je nekaj ostalo na njenih prstkih. In to ji ni bilo najbolj všeč.


V shrambi sem našla bučna semena in ji jih nekaj nasula na mizo. Več jih je znosila v usta kot v bližino plastelina. :)



Tudi ata se je vživel v igro in izdelal rumene brke.



Torej, kaj sem ugotovila, ko se je Ema prvič igrala s plastelinom?
Nekaj mojih pričakovanj se je uresničilo, nekaj pa ne povsem.

Emo je plastelin zanimal, kot jo zanima vsaka nova stvar. Pridno je sedela v naročju in opazovala rumeno snov pred sabo. Nič kaj ni bila pogumna, zato ji je mama pokazala, kaj lahko z njim počne: naredila je kroglico, kačico in jo spodbudila, da bi sodelovala tudi ona. Potem je le odtrgala košček plastelina in ni ji bilo najbolj všeč, da se ji je prilepil na prste. Trudila se je očistiti prste in metala plastelin po mizi in po tleh.

Kar nekaj plastelina je pristalo na tleh, saj je že ugotovila, kako stvar spustiti iz rok.

Izbor kurkume, ki je obarvala plastelin na rumeno, se ni izkazal za najboljšo odločitev, ker jo je očitno preveč spominjal na hrano. Pa še malo pred tem smo jedli palačinke. :) Kar naprej je skušala nesti plastelin v usta in ko ji je enkrat le uspelo, jo je verjetno kar zapeklo od slanosti, zato je razočarano in presenečeno zajokala. Mislim, da bo naslednjič bolje, če plastelin obarvam v kakšno na videz manj užitno barvo, npr. modro.

Naslednjič sva pri igri s plastelinom uporabili flomaster, ki sva ga odtiskovali vanj. Ker sem bila sama, ni nastala nobena fotografija.

Končna ugotovitev je, da je naša Ema pri dobrih 11 mesecih še malo majhna, da bi v plastelinu prepoznala potencial za igro. Občutek imam, da ni najbolje vedela, kaj naj z njim sploh počne. Tudi pri odtiskovanju flomastra v plastelin jo je bolj zanimal sam flomaster.

Naslednjič jo moram obleči v taka oblačila, ki jih ni čisto nič škoda in s katerih se z lahkoto spere tudi zasušen plastelin, saj je tako ne bo treba kakorkoli omejevati pri igri, le če ga bo skušala pojesti.
Razmišljam, da bi ji ga ponudila kar na tleh, vesela pa bom kakšnega predloga, kje in kako lahko Emi uredim prostor za igro s plastelinom. Mislim, da podloga iz polivinila ne bi bila najboljša izbira, ker bi se gubal, ko bi mala raziskovalka plazila naokoli.

Hvala za vaše predloge in veselo ustvarjanje z vašimi navihanci! :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)