Japonska češnja

Čisto me je očarala cvetoča japonska češnja! A ni čudovita?

Prve sledi

 
 Emi sem do zdaj že predstavila nekaj risal, in sicer voščenke in vodene barve. Vzela sem velik list papirja, ga položila na tla, sedla nanj z Emo v naročju in ji z navdušenjem pokazala predmete, ki puščajo sled. Najprej sem z voščenkami risala vijuge po papirju jaz, potem pa sem voščenko dala v roke njej. Emo je najbolj zanimalo, kakšnega okusa je stvar, ki ji pravim voščenka. Dlje od nekaj pikic, ki so se nastale na papirju, ko je z voščenko mahala po zraku in slučajno udarila tudi ob tla, nisva prišli.

Naslednji poskus - vodenke - se je začel in končal podobno: s pričakovanjem sem prednjo postavila pripomočke, ji pokazala, kako se slika in ji dala v roke čopič. Mala umetnica ga je navdušeno pograbila, zamahnila z njim, da so barvne kapljice špricale naokoli, in se smejala. Jaz, optimist, sem bila prepričana, da bo dovolj, če ji oblečem majčko, "ki je ni škoda", hlač in copatk pa že ne bova "umazali". Seveda je majčka ostala nedotaknjena, hlače in copatke pa so bile bogatejše za nekaj rdečih pik. :) 

 Ok, bomo pač še malo počakali. Med čakanjem pa se nama je priložnost za slikanje ponudila kar sama. Zadnjič sem tako kot ponavadi po koncu kosila začutila nujo po dozi sladkorja in k mizi prinesla vrečko mojih najljubših čokoladnih politank. V njej so bile le še tri. Vzela sem prvo in jo z užitkom pojedla, Ema pa je samo opazovala, žvečila zadnji košček kosila in ni kazala pretiranega zanimanja za sladico. Premamila jo je zadnja politanka, ki mi jo je vzela iz rok. Pustila sem ji, ker me je zanimalo, kaj bo naredila. Poskusila jo je in očitno ji je bila všeč. Ok, naj ji bo, naj jo malo odgrizne. Opazovala sem jo in se smejala, ker je bila tako prisrčna. Iz minute v minuto bolj in tudi bolj čokoladna. Kmalu mi je bilo jasno, da sem ob zadnjo politanko. Vzela sem fotoaparat in zabeležila te trenutke. Roke je imela čisto rjave in ko se je z njimi dotaknila bele mizice, je opazila, da nastaja sled. Pa sva le prišli do prve (sladke) slike. :)

Vtikanje flomastrov v plastenko

Veliko dela ima naša pikica tudi s prazno plastenko. Zanimiva ji je že sama po sebi. Za dodatno veselje sem plastenko splaknila z vodo in kapljice so ostale na notranji steni. Še bolj zanimiva pa je bila igra vtikanja flomastrov v odprtino plastenke. Ugotovila je tudi, da je sama izdelala ropotuljo in nato še, kako se plastenka izprazni.

Zadeti odprtino ni tako enostavno, kot se zdi.

 

Če malo zatreseš plastenko polno flomastrov, pa nastane ropotuljica.

Zelenjavna juha s polento

Na stopljeni kokosovi masti sem popražila narezano čebulo, dodala narezano zelenjavo in začimbe, nato pa vse zalila z vodo. Dodala sem cel strok česna in ga, ko se je juha skuhala, pretlačila z vilico skozi cedilo. Na koncu sem vkuhala polento.

Bučna juha

Obožujem bučno kremno župco! Večkrat jo skuham zase, tokrat pa sem jo pripravila Emi.

Na maslu sem na hitro podušila sesekljano čebulo in dodala olupljeno in narezano zelenjavo. Po nekaj minutah praženja sem jo zalila z vodo, dodala začimbi in pokrito kuhala približno 20 minut. Juho sem pretlačila s paličnim mešalnikom in jo obogatila z malo bučnega olja. Bila je res dobra!

Glej, muha!

 K nam je priletela muha. Bila je tiste sorte muha, ki ne leta brezglavo po stanovanju in išče ali izhod ali hrano, ampak je bila prav mirna. Pristala je na tleh blizu Eme in ta jo je z zanimanjem opazovala. Če bi jaz prvič videla muho, bi jo verjetno tudi. Zato sem svoje občutke, ki jih gojim do mrčesa, potisnila na stran in jo spodbujala pri spoznavanju novega bitja.

Fotografija pove vse. Rečem lahko le, da ji nisem vcepila strahu pred mrčesom in žuželkami, ampak se je z njim očitno že rodila. :)

Velikonočni zajtrk

Vsako veliko noč mami na plano potegne poročni servis, ki sicer od božiča čaka na svojih pet minut. To je tisto, kar praznikom da tisti poseben čar. Takrat je pomembna dekoracija. Takrat je pomembno, da je posoda posebna. Takrat je pomembno, da smo vsi zbrani za mizo. 

Letos sva z mamo Milko pekli potico za "tamalo veliko noč". To je bilo sploh prvič, da sva jo pekli skupaj. Do zdaj jo je vedno spekla mama, nikoli mami in nikoli je nismo kupili. Le enkrat do zdaj sva potico pekla midva z Bojanom in za prvič je bila kar obetavna. Tokrat pa sem se želela naučiti peči potico, tako "kot se zagre".

Emo sem dala v varstvo k mami Janiki, ki se odpoveduje vsem brezplačnim in neprecenljivim lekcijam o šivanju in peki, midve z mamo pa sva 4 ure preživeli v mamini kuhinji, mesili, mleti, zavijali in pekli. In na koncu je nastala odlična orehova potica, ki smo jo načeli naslednji dan pri velikonočnem zajtrku.

 

Ker sva se z mamo Milko imeli prav fajn, ko sva delali potico, ni bilo drge možnosti, kot da nastane res okusen izdelek. 

Takole pa je izgledal naš zajtrk za tamalo veliko noč. Pirhe smo skuhali, krasili jih bomo spet naslednje leto. Opazite dve majhni gnezdi z belimi in barvnimi jajčki? To so jajčka, ki jih je izvalila naša skobčevka Tomi, za katero smo mislili, da je samček. :) Shranjena imamo že vsaj 5 let, verjetno pa so stara še kakšno leto več.

 

Jagodni ombre

Za mojo Emico sem ustvarila kozarček sladkih rdečih odtenkov.

S paličnim mešalnikom sem zmešala narezano banano, hruško in kislo smetano. Jagode sem oprala, narezala na koščke in dala v kozico. Dodala sem malo vode in jih na hitro pokuhala, nato pa tudi njih zmešala s paličnim mešalnikom.

Na dno kozarca sem dala zmešano banano in hruško. V drugem kozarcu sem zmešala malo banane in hruške z žlico jagodne mase ter novo kremo nadevala na prvi sloj. Za tretji sloj sem ponovila drugi korak, le da sem dodala več jagod. Zadnjo plast sestavljajo le jagode. Nastala je rdeča barvna paleta v kozarčku - jagodni ombre.

Figov jogurt z banano

Včasih sem jedla jogurte z okusom po sadju, tistega s koščki sadja pa nikoli nisem marala. Potem sem si sama začela dajati sadje v sadne jogurte. Nazadnje sem sadne jogurte nadomestila z navadnimi in pri tem ostajam še danes. Skoraj vsako jutro jem sadje z mlečnimi izdelki in misliji in da ni vedno enako, odkrivam nove kombinacije. Tudi za Emo sadne jogurte pripravljam sama.

Dve suhi figi sem razrezala in pokuhala v majhni količini vode. Nato sem dodala jogurt in vse skupaj pretlačila s paličnim mešalnikom. Figov jogurt sem dala v kozarec in čezenj nadevala pretlačeno banano. Ker ne maram fig, mi tudi ta jogurt ni bil preveč všeč, je pa dobra kamuflaža, če jih vseeno hočeš ali moraš pojesti.

DIY škatla z labirintom za žogico

Ob nekaj tulcih toaletnega papirja in prazni škatli od čevljev, ki se je že več tednov valjala po hodniku, ker sem vedela, da jo bom za nekaj že rabila, sem dobila idejo, da bi Emi naredila nekakšen labirint, po katerem bi lahko spustila žogico.

Vzela sem:

škatlo,

tulce toaletnega papirja in kuhinjskih brisačk,

škarje,

olfa nož,

lepilno pištolo,

lepilni trak.

Z Emo sva sedli na tla dnevne sobe, prinesla sem pripomočke in začela sem rezati tulce, Ema pa je bila tačas povsem zadovoljna z opazovanjem, kaj počne mamica, in raziskovanjem prazne škatle, v kateri se je kmalu nabralo nekaj razrezanih tulcev.

Škatla je imela pokrov, ki se je odprl na stran, ni se povsem snel. Postavila sem ga pokonci in zalepila z lepilnim trakom. V notranjost škatle sem z lepilno pištolo prilepila tulce, da je nastala steza za žogico. Na koncu sem z nožem izrezala odprtino oz. vratca, skozi katera se žogica na koncu odkotali iz škatle.

Ko je ati prišel domov, sta z Emo takoj preizkusila novo igračo. Bila je všeč obema, saj sta oba bolj tehnična tipa. :) Ema sicer žogice ponavadi še ne spusti iz rok, me je pa nekaj dni nazaj presenetila, ko je začela predmete metati po tleh - celo v jezero nama je uspelo metati kamenčke!

Tokratni izdelek res ni najbolj estetsko dovršen, a sem zamižala na eno oko (ok, na obe :)) in dala prednost funkcionalni vrednosti. Mogoče ga bova kasneje, ko bo Ema malo večja in se bo že nekaj časa valjal v kotu, zvlekli na plano in polepšali kar skupaj. Če ne bo medtem iz njega nastalo že kaj drugega, tako kot so trenutno v njem manjše igrače, saj je košara že premajhna za vse.

Domač vanilijev sladkor

Tole bi pravzaprav morala biti decembrska ali kvečjemu januarska objava, saj so bila to moja novoletna darila. Z nekaterimi obdarovanci se nismo videli tako dolgo, da so darilo dobili šele spomladi, nisem pa želela, da ga vidijo preden ga sploh dobijo. Še dobro, da ni pokvarljivo. :)

Ko sem zbirala ideje za novoletna DIY darila, sem bila zelo časovno omejena, saj je bila Ema še zelo majhna. Najti sem morala nekaj, kar lahko naredim hitro in preprosto. In seveda je še vseeno moj izdelek, ne kupljen, zavit in podarjen. To enostavno ne gre, tudi če imam še tako malo časa.

Kupila sem nekaj kilogramov sladkorja in nekaj strokov vanilije. Iskanje prave vanilije je bil cel podvig. Iskala sem jo na internetu in ugotovila, kako super in enostavno bi bilo, če bi malo prej prosila mamino prijateljico, naj mi jo prinese s potovanja po Aziji. Ker sem to priložnost zamudila, sem iskala naprej. Nerada naročam preko interneta, ker moram stvar videti v živo. Tako se nisem odločila za nakup preko e-baya ali podobne spletne strani. Našla sem tudi slovenske ponudnike - in kar mi je bilo najbolj všeč - prodajali so jo tudi v fizični trgovini, v Mercatorju. Šla sem torej v večji Mercator center, da sem si ponudbo ogledala na lastne oči in se odločila za nakup strokov in vanilije v prahu.

Doma sem s pričakovanjem odprla epruvetko, iz katere se na moje razočaranje ni razlezel vonj po dišečih svečkah, ampak po pravi vaniliji, ki sploh ne diši kot vanilija! Vsaj ne tista skomercializirana verzija vanilije, ki mi je pač najbolj poznana. Tudi vanilijev sladoled bi moral biti črn! :)

No, strok sem razpolovila, postrgala semena in vse vmešala med sladkor, ki sem ga nasula v veliko posodo s pokrovom. Vse skupaj je počivalo več tednov, kar je bilo dovolj časa, da se je sladkor že nekoliko navzel vonja po vaniliji.

Medtem sem kupila kozarce s patentom in izdelala nalepke. V pripravljeno embalažo sem malo pred božičem nasula vanilijev sladkor, ki mi še vedno ni preveč dišal, je bil pa zelo dober v kakavu. Kozarce sem zavila v kuhinjske krpe, ki sem jih potiskala z barvami za blago, zavezala s trakcem in jih podarila najbližjim in najdražjim.