Emin 1. rojstni dan

Moja draga Ema je praznovala 1. rojstni dan! Tega po eni strani sploh še nisem dojela, po drugi pa se mi zdi, da jo imam že precej dlje kot samo leto dni.

Ker ima zelo rada živali, še posebej pa mucke, sem ji pripravila vabila, na katerih je bil seveda mačkon. Taka je bila tudi tortica.

Med praznovanjem, ki žal vremensko ni potekalo po načrtih, smo z nekaj otroki in mamo Janiko odšli nabirat travniške jagode, ki so Emi zelo teknile. Ponekod trava še ni bila pokošena. Dež je nehal padati in pokazalo se je nekaj sončnih žarkov. Res sem vesela, da sem opazila in nato uspela tudi ovekovečiti tako lep prizor, kot nas je čakal na tem kratkem sprehodu.

 

Vse najboljše, moja mala!

Igra s škatlo z blagom

Ostanki blaga in prazna škatla kosmičev sta lahko zanimiva doma izdelana igrača. Izdelava je res preprosta in hitra. Škatlo sem že držala nad košem za smeti, ko sem se spomnila, da bo verjetno Ema imela z njo še kar nekaj dela in veselja, zato sem jo napolnila s kosi blaga in ji jo dala.

Mala raziskovalka je blago iz nje potegnila en, dva, tri.

Nekaj kosov sem obesila čez naslonjalo stola, poleg katerega je sedela Ema. Takoj jih je želela doseči in potegniti dol. Tudi to je bilo novo opravilo pa še telovadba hkrati.

Le kaj se skriva v škatli? Ko je to ugotovila in vsebino spraznila, je bila povsem zadovoljna tudi s prazno škatlo. Pri 10,5 meseca starosti predmetov ne meče več samo ven iz posode, škatle, lavorja, ampak jih vanje tudi zlaga. Mislim, da ima škatla zagovotoljeno podaljšano bivanje pri nas.

Zlaganje predmetov noter in ven

Ko mora mami posušiti lase, Ema raziskuje plastično košarico pisanih lakov za nohte. Ker jih je res veliko, ima tudi veliko dela. Najprej mora vse pregledati, nato pa enega po enega zložiti ven.

 Včasih se mudi in najhitreje so vsi laki zunaj, če košarico obrneš na glavo. :)

Ko so tla kopalnice prekrita z majhnimi stekleničkami raznoraznih barv, jih je treba spraviti še kam drugam, npr. v banjo. Zadnje čase Ema predmete rada zlaga na police, na okoli obrnjeno škatlo ali na pručko.

Stekleničke lakov za nohte se mi zdijo super, saj nimajo ostrih robov, niso tako majhne, da bi jih lahko otrok pojedel, ne razbijejo se kar tako, otrok jih ne more odpreti (sploh kakšnih starih :)), če udarja z dvema stekleničkama ali z rokami brska po košari polni lakov, ustvarja tudi zvok. Poleg vsega tega pa so Emi na splošno všeč majhni predmeti, ki jih lahko zlaga v košaro oz. škatlo in potem spet daje ven. Take so tudi kljukice za perilo.

Zabavno je kljukice komu podajati in jih potem vzeti nazaj.

Zdi se mi pomembno, da ko nam Ema poda predmet, rečemo hvala in jo tako navajamo na osnovna pravila olike in bontona. Ko ji damo kakšno stvar, včasih reče ana, kar očitno pomeni hvala, čeprav seveda še ne ve točno, kaj to pomeni.

Zelenjavno-mesna polenta

Polenta se mi zdi super rešitev, ko hočem na hitro kaj zgostiti. Sicer rada uporabljam kvinojo, proso, ajdovo kašo in podobno, a to se vse kuha dlje časa, včasih pa v zadnjem trenutku ugotovim, da bi jed morala biti gostejša. In polenta je okusna, vedno pri roki in hitro kuhana.

  

Stopila sem košček masla, dodala narezano piščančje meso in ga popekla. V vreli vodi sem skuhala grah in sladek krompir. Vode nisem želela odliti, zato sem vanjo zakuhala polento, dodala meso in kuhan rumenjak ter vse premešala in postregla.

Družinsko drevo

Po dolgem času lahko spet objavim nekaj, kar ni povezano z otroki in ob čemer sem se sprostila, ko sem ob večerih ustvarjala.
Dobila sem naročilo, ki je bilo drugačno od večine, zato sem ga bila zelo vesela. Na začetku, med pogovorom z gospo, ki me je prosila za izdelavo družinskega drevesa, si sploh nisem natančno predstavljala, kako bo na koncu izgledalo in tudi gospa ni imela prav veliko zahtev, predvsem pa mi je zelo zaupala in verjela, da mi bo uspel lep izdelek. Odpravlja se namreč na srečanje z vso družino, ki ga prirejajo vsako leto.
Hvala za zaupanje!

Igra z domačim plastelinom

Že nekaj časa sem nameravala izdelati domači plastelin, saj komaj čakam, da bova z Emo lahko ustvarjali.

Recept za domač plastelin sem našla tukaj. Izdelala sem ga takole:

V posodi sem zmešala moko in sol ter pecilni prašek. Vodo sem zavrela in ji dodala olje ter tekočino vlila v mešanico suhih sestavin. Vključila sem mešalnik, ki je po nekaj minutah ustvaril kepo, ki je spominjala na testo - sploh ko sem dodala še nekaj kurkume za rumeno barvo.

Naslednji dan je bil plastelin nekoliko preveč mehek, zato sem dodala še malo moke in ga pregnetla. Zavitega v prozorno folijo sem hranila v hladilniku.

Emi sem končno lahko ponudila malo drugačen način igre. Na obisku sta bila ravno mama in ata, zato sem jaz lahko le opazovala in fotografirala.

Ponudila sem ji tudi nekaj pripomočkov. Dala sem ji tudi tole roza vilico, ki ji jo sicer ne bi, a je bila nova in ji zato ni bila znana kot pripomoček za hranjenje.

Ko je končno le malo pogumneje segla po plastelinu, ga je nekaj ostalo na njenih prstkih. In to ji ni bilo najbolj všeč.

V shrambi sem našla bučna semena in ji jih nekaj nasula na mizo. Več jih je znosila v usta kot v bližino plastelina. :)

Tudi ata se je vživel v igro in izdelal rumene brke.

Torej, kaj sem ugotovila, ko se je Ema prvič igrala s plastelinom?
Nekaj mojih pričakovanj se je uresničilo, nekaj pa ne povsem.

Emo je plastelin zanimal, kot jo zanima vsaka nova stvar. Pridno je sedela v naročju in opazovala rumeno snov pred sabo. Nič kaj ni bila pogumna, zato ji je mama pokazala, kaj lahko z njim počne: naredila je kroglico, kačico in jo spodbudila, da bi sodelovala tudi ona. Potem je le odtrgala košček plastelina in ni ji bilo najbolj všeč, da se ji je prilepil na prste. Trudila se je očistiti prste in metala plastelin po mizi in po tleh.

Kar nekaj plastelina je pristalo na tleh, saj je že ugotovila, kako stvar spustiti iz rok.

Izbor kurkume, ki je obarvala plastelin na rumeno, se ni izkazal za najboljšo odločitev, ker jo je očitno preveč spominjal na hrano. Pa še malo pred tem smo jedli palačinke. :) Kar naprej je skušala nesti plastelin v usta in ko ji je enkrat le uspelo, jo je verjetno kar zapeklo od slanosti, zato je razočarano in presenečeno zajokala. Mislim, da bo naslednjič bolje, če plastelin obarvam v kakšno na videz manj užitno barvo, npr. modro.

Naslednjič sva pri igri s plastelinom uporabili flomaster, ki sva ga odtiskovali vanj. Ker sem bila sama, ni nastala nobena fotografija.

Končna ugotovitev je, da je naša Ema pri dobrih 11 mesecih še malo majhna, da bi v plastelinu prepoznala potencial za igro. Občutek imam, da ni najbolje vedela, kaj naj z njim sploh počne. Tudi pri odtiskovanju flomastra v plastelin jo je bolj zanimal sam flomaster.

Naslednjič jo moram obleči v taka oblačila, ki jih ni čisto nič škoda in s katerih se z lahkoto spere tudi zasušen plastelin, saj je tako ne bo treba kakorkoli omejevati pri igri, le če ga bo skušala pojesti.
Razmišljam, da bi ji ga ponudila kar na tleh, vesela pa bom kakšnega predloga, kje in kako lahko Emi uredim prostor za igro s plastelinom. Mislim, da podloga iz polivinila ne bi bila najboljša izbira, ker bi se gubal, ko bi mala raziskovalka plazila naokoli.

Hvala za vaše predloge in veselo ustvarjanje z vašimi navihanci! :)

Preproste aktivnosti s predmeti, ki so pri roki

Ni tako lahko v vsakem trenutku otroku ponuditi vedno nekaj novega, ustvarjalnega, doma izdelanega, s čimer bi se lahko zaposlil. Pa večinoma sploh ni potrebno, saj so mali raziskovalci povsem zadovoljni s preprostimi vsakdanjimi predmeti, ki burijo njihovo domišljijo, urijo njihovo motoriko in hkrati staršem omogočijo, da na hitro kaj postorijo.

Ema ni preveč rada na trebuščku, zato jo takrat skušamo zaposliti z različnimi predmeti ali opravili. Najprej so bile to seveda igrače, a smo hitro ugotovili, da se sama še ne more in ne zna igrati, sploh ne z igračami, ki se jih hitro naveliča, saj z njimi nima kaj dosti početi. Kmalu smo prišli do ugotovitve, da sta navadni plastični kozarec in žogica čisto super zadeva! Enako je s plastenko in flomastri, ki jih lahko vtika v odprtino.

Zanimiv je tudi kolut lepilnega traku, ki ga malo odvijemo in ovijemo nazaj na kolut tako, da je lepljiva stran zunaj, na vrhu. Malim prstkom tako nekaj časa ni nič jasno. :) Takrat se splača otroka opazovati in se nasmejati - čiščenje lahko še malo počaka.

Ata Zoran pa se je po plesu, petju, žoganju, opazovanju ilustracij v knjigicah in slik po stanovanju domislil preproste igre z zaveso, ki je Emo zelo razveselila in poskrbela za kar nekaj navdušenega cviljenja. Skupaj sta stopila za zaveso in nato zakorakala proti sredini sobe.

 Vesela bom tudi vaših predlogov, kaj še lahko počnemo z dojenčkom oz. otrokom in za to ne potrebujemo nobenih posebnih pripomočkov. ;)

Veverica

Med sprehodom po Šobcu smo z Emo in mamo Janiko ravno opazovale ptičke, ko je mama nekaj metrov od poti zagledala veveričko. Ta je mirno glodala oreh, ki ga je držala v drobnih tačicah in se sploh ni zmenila za obiskovalce kampa, kaj šele, da bi se pustila motiti. Po prstih sem se ji malo približala, da sem jo lažje fotografirala, mama pa je Emi kazala in pripovedovala, katera gozdna žival je to. Nekaj časa smo jo gledale, nato pa je stekla proti skupini dreves. Ema je s prstom pokazala v smer, kamor je odhitela. Vesela sem, da smo imeli priložnost videti veverico tako od blizu. Spomnila me je na otroštvo, ko smo pogosto obiskali mariborski park, kjer je bilo polno veveric.

  

Senzorična škatla: pomlad

Emi sem pripravila prvo senzorično škatlo. Pravzaprav sem potem ugotovila, da sem ji eno že pripravila nevede, da gre za senzorično škatlo. Ema je takrat raziskovala kuhinjske zaklade.

Tokrat pa je bila tema pomlad.

Dolgo sem razmišljala, kaj naj ji dam v škatlo, da bo lahko nesla tudi v usta in ne bo panike. Sploh se nisem spomnila na svoje rožice! In potem sploh nisem mogla verjeti, da se nisem spomnila! :) 

No, v škatlo sem torej dala zelene stvari, ki so predstavljale travo, to so bile brisačka, lego kocke, flomastri, skledica, na vrh pa rožice in sonček. 

Emi je bila najbolj zanimiva velik roza cvet, nato pa skledica.

Trenutno je v fazi, ko ne zlaga ven posameznih predmetov, ampak obrne škatlo, lonček, posodo in stvar je rešena. In tako je bilo tudi tokrat.

Se je pa potem igrala na drug način: predmete je zlagala na škatlo.