Igranje s fižolčki

Ema je za rojstni dan dobila peskovnik. Med iskanjem ustreznega peska smo ji na hitro dali vanj kar odejo in nekaj igrač: tistih, s katerimi se otroci igrajo v pesku, in nekaj prazne embalaže od različnih mlečnih in drugih izdelkov.

Malo me je tudi zaskrbelo, koliko peska bo Ema pojedla, zato smo zaenkrat še vedno samo pri odeji in igračah. Vseeno sem ji želela pričarati nekaj občutka kako je, ko z lopatko zajameš pesek, kako je, ko ga primeš z roko, kako je, ko ga presuješ iz ene posodice v drugo ... Razmišljala sem, kaj podobnega bi ji lahko ponudila in spomnila sem se, da imam pri roki natanko to, kar iščem - fižol za slepo peko!

Ema je z veseljem opazovala, kaj sem ji prinesla, kaj se skriva v posodi. 

Najprej je začudeno pogledala, nato pa previdno segla po njem.

Kmalu za tem je roko veselo zarila v posodico polno fižola in se mi smejala! :)

Potem je ugotovila, da se ji fižolčki lepijo na potne dlani.

Po začetnem spoznavanju novega materiala je pogumno zagrabila pest fižola in ga spustila nad kanglico ter jo tako počasi polnila. No, vmes se je spomnila, da mora vse, kar je polno, postati prazno in obrnila kanglico na glavo. :)

Fižolčki so kmalu zapolnili ves peskovnik. Med igro sem ji pustila prosto pot in jo samo opazovala. Skušala sem čimmanj posegati v njeno igro, sem bila pa ves čas na preži, če bi kakšen fižolček hotel zaiti kam, kamor ne sme: ven iz peskovnika ali v usta (kam drugam ga k sreči niti ni poskušala dati) in to sta bili tudi edini pravili igre s fižolčki.

Pri igranju s fižolom moramo biti previdni, da ga otrok ne poje, saj se mu lahko zatakne v grlu, ali da si ga ne zatlači v nos ali uho. Ko nisem mogla biti prisotna, sem fižol raje pospravila nazaj v posodo in ji ga spet ponudila za igranje, ko sem bila lahko ves čas poleg nje in tudi gledala, kaj počne.