Ponavadi najrazličnejšo prazno embalažo zavržem, včasih pa operem kakšen jogurtov lonček in ga shranim za merico pri peki. Tudi embalažo od skute s pokrovom vred prihranim za vnaprej kuhana kosila, ki jih v teh priročnih posodah zamrznem. Prav mi pridejo tudi sladoledne banjice, ko v njih shranim čips, ki ga nismo pojedli do konca. Tako vsaj ne bo postal ves mehek.
Odkar ima moja malčica toliko dela s posodicami in pokrovčki, sem postala še bolj pozorna na zbiranje predvsem njej zanimivih kosov odpadne embalaže.
Kako preprosto je razveseliti otroka, ki se rad igra s pokrovčki, posodicami, lončki in predmeti, ki jih zlaga vanje.
Ko je Ema sedela na kahlici, sem si čistila obraz in ravno porabila zadnje kapljice čistilnega mleka. Zanimalo jo je, kaj imam v roki in pokazala sem ji prazno embalažo. To je bilo veselje, ko je pokrovček zapirala in odpirala v nedogled!
Jogurt ji pogosto ponudim kar sam, ker ga ima zelo rada. Ko v rokah pred njo držim lonček, Ema zapira in odpira pokrovček, medtem ko se trudim zajeti in ven srečno prinesti vse, kar je na žlici. Tokrat se je tako vživela, da sem ji prepustila prazen lonček.
Tole ni odpadna embalaža, ampak načrtno kupljena posoda za shranjevanje živil. Nekaj časa sem v njej hranila moko, potem mislije, zdaj mačje brikete.
Čeprav ima Ema škatlo s pokrovom, v
katerem so odprtine različnih oblik, ki se prilegajo kockam, ji iskanje
prave kombinacije (še) ni zanimivo. Podobno, a nekoliko bolj enostavno
verzijo te igre sva dobili s prazno plastično posodo za živila in
lesenimi kockami, ki jih je skozi večjo okroglo odprtino z lahkoto
metala notri in vsakič tudi odprla in zaprla pokrov. Dvojna sreča! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Ti je všeč moj blog ali imaš kakšen predlog? Prosim, piši mi ;)
Do you like my posts or you have a suggestion? Please, write to me ;)