Arboretum Volčji Potok: zelenje

Park je prava enciklopedija rastlin. Poleg mnogo vrst cvetlic tukaj domuje tudi veliko dreves, grmov in drugih rastlin, ki so nenavadne ali pa jih samo slabo poznamo.

Tole drevo - japonski cvetni dren - me je z nenavadnimi izrastki spominjalo na bucike.

Kot slap zaobljenih in pravilno razporejenih listov.

Srečala sem tudi preproste rastline, kot je praprot, ki pa je je bilo res veliko. Zdi se mi enostavno lepa, sama ali v skupini.

 Nežno, kot na oblačku ...

Čudovite barve!

Vseh kapljic včerajšnjega dežja soncu še ni uspelo posušiti.

Tole drevo se mi je zdelo, kot bi ga nekdo nakracal v Slikarju. :)

Nisem mogla mimo tega rdečega lista, v katerega je tako lepo sijalo sonce in še poudarilo njegovo drugačnost in lepoto.

Nekatera drevesa imajo res nenavadne liste. Tile so kot obrobljeni.

Tile pa kot zvezde.

Kakšna zanimiva trava!

V arboretumu res ne manjka posebnih rastlin. To niso le čudovite rože, ki že itak pritegnejo pogled, ampak tudi rastline, ki so na prvi pogled malo skrite. Vesela sem, da sem jih imela čas opaziti.

Mlečni ovseni kosmiči s sadjem

Ovsene kosmiče sem si večkrat kupila in z njimi imela velike načrte. Večinoma so se vsi končali bolj klavrno, ker mi nikakor niso šli v slast. Da bi jih le pojedla, ker sem jih že kupila ali ker naj bi bili zdravi in koristni, sem si jih tlačila v jogurte s sadjem in jih skušala zakamuflirati z misliji, ki sem jih imela rada. Vseeno so se mi po vsaki zaužiti žlici valjali po ustih.

Čez čas sem našla recept, ki je vključeval tudi ovsene kosmiče. Treba jih je bilo namočiti v vodo in uporabiti zmehčane. Ha, to je pa čisto druga zgodba! Od takrat naprej jih raje jem, še vedno pa niso na vrhu lestvice mojih najljubših.

Na tak način jih zdaj pripravljam tudi Emi: čez noč jih namakam v vodi, zjutraj pa jih samo odcedim in vmešam med sadje ali še prej pokuham v mleku.

Sestavine:
½ skodelice ovsenih kosmičev
1 skodelica mleka*
1 banane
1 hruška

Ovsene kosmiče čez noč namakamo v vodi.

 Vodo odlijemo in nalijemo novo.
Kosmiče kuhamo 10 minut in mešamo ter po potrebi dolijemo več vode.

 Primešamo materino, adaptirano ali nehomogenizirano kravje mleko (po lastni presoji in odločitvi).

Dodamo pretlačeno banano in naribano hruško.

Po želji lahko kosmiče skuhamo tudi v mleku (nehomogeniziranem kravjem mleku, materinega in adaptiranega pa raje ne prekuhajmo, da ohrani čimveč koristnih snovi).

Arboretum Volčji Potok: cvetje

Volčji Potok smo obiskale po tem, ko so tulipani že odcveteli, vrtnice pa so z zadnjimi močmi skušale prepričati obiskovalce. Istočasno so se na skrbno urejenih gredicah po celotnem parku bahale druge rože, ki jih ne poznam po imenu.

 

Na ogled so bile tudi orhideje, ki pa so me očarale le zaradi številčnosti. 

 Precej bolj so mi bili všeč večji beli cvetovi, ki so me po obliki in barvi spominjali na mak in ivanjščice. Imele so nežne cvetne liste, ki so se upogibali v smeri vetra in jih spremenili v krilo plesalke med plesnim obratom. Ko je nanje sedla še čebelica, sem bila čisto navdušena!  

 

 

Med ogledom tropskih metuljev je moj pogled ujel lokvanj. Ta je bil vsaj pri miru, metulji pa so precej razposajeno letali naokoli, tudi (pre)blizu mene, zaradi česar sem se prej počutila neprijetno kot očarano.

 Vrtnicam je v parku namenjen poseben del imenovan rosarium. V času bujnega cvetenja vrtnic mora kipeti od lepote in barv.

Dolgo časa je bila moja najljubša roža tulipan. Nisem prepričana, da se mi še vedno zdi najlepši, saj so ranunkule, potonike pa nenazadnje mak in tudi vrtnice tako čudovite. Katera pa je vaša najljubša roža?

Ideja za izlet: Arboretum Volčji Potok

Dan po obilnem dežju smo tri ženske treh generacij, mami, hči in vnukinja, obiskale Arboretum Volčji Potok. Tja smo šli skoraj vsako leto, ko sva bila z bratom še majhna, zdaj pa sem se ga komaj še spomnila, tako dolgo že nisem bila tam.

Vstopnina za odrasle je 7,5 €, s Sparovo kartico pa le 6 €. Tako smo za 12 € (ok, plus bencin) dobile več kot ogromno! Pet ur in pol smo uživale v dobri družbi druga druge, prečudoviti naravi, urejeni okolici, miru in pretežno tudi samoti. Bile smo na svežem zraku in v raju za moj objektiv. :)

Trenutno je v arboretumu razstava dinozavrov. In to ni kar ena razstava, ampak dinozavri izgledajo kot pravi! Premikajo se in celo mižikajo! Pa kakšne glasove spuščajo! Res zanimivo in kar malo strašno.

Poleg dinozavrov so na ogled še tri razstave: razstava orhidej, kaktusov in eksotičnih metuljev.

 

 Od vsega me je najbolj očarala razstava kaktusov. Koliko nenavadnih rastlin! Prav vsaka je po svoje zanimiva. Nekatere so mi bile znane iz domačih cvetličnih loncev, druge iz filmov, večino pa sem videla prvič. Pri marsikateri sem imela občutek, da se sprehajam po koralnem grebenu nekje pod vodo. Res fascinantno! Dobro, da je mama takrat zaposlila Emo, da sem lahko pofotografirala te stvaritve narave. O tem v eni od naslednjih objav.

Zanimiv je tudi tretji rastlinjak, v katerem letajo pravi eksotični metulji. Le težje jih je bilo ujeti v objektiv. Pa kar veliko jih je in večji so kot naši metuljčki cekinčki. In očitno vajeni obiskovalcev. :)

Park je res lepo urejen, potke so makadamske in z vozičkom lepo prevozne.

V rosariumu smo si ogledale vrtnice, ki pa so žal že skoraj odcvetele.

Ema je bila bolj navdušena nad čim, kar se premika, npr. račkami. 

Medtem ko je mamico premamila praprot in druge rastline, sta bili z mamo že naokoli in sta me opazovali z druge strani. Pa račke in želve in ribe, ki so skakale iz vode.

Dan je bil sončen, občasno oblačen, skoraj deževen, a je vreme zdržalo.

Prehodile smo tudi pot, ki vodi skozi gozd. Po parku so razporejene tudi energetske točke, za kar pa že moraš imeti malo več časa.

Proti koncu našega sprehoda skozi park smo šle na kavico, otroška igrala, kjer je res raj za otroke, saj jih je precej več kot včasih, in si ogledale kmečko hišo z ljubkim vrtom.

Dan je bil maksimalno izkoriščen. Imele smo se krasno. Ko bo Ema malo večja, bomo morali postanek pri igralih precej podaljšati, saj jih je res veliko in še odraslega zamika, da bi šel malo obudit spomine na otroštvo.

3 predlogi za igro s prazno embalažo

Ponavadi najrazličnejšo prazno embalažo zavržem, včasih pa operem kakšen jogurtov lonček in ga shranim za merico pri peki. Tudi embalažo od skute s pokrovom vred prihranim za vnaprej kuhana kosila, ki jih v teh priročnih posodah zamrznem. Prav mi pridejo tudi sladoledne banjice, ko v njih shranim čips, ki ga nismo pojedli do konca. Tako vsaj ne bo postal ves mehek.

Odkar ima moja malčica toliko dela s posodicami in pokrovčki, sem postala še bolj pozorna na zbiranje predvsem njej zanimivih kosov odpadne embalaže. 

Kako preprosto je razveseliti otroka, ki se rad igra s pokrovčki, posodicami, lončki in predmeti, ki jih zlaga vanje.

Ko je Ema sedela na kahlici, sem si čistila obraz in ravno porabila zadnje kapljice čistilnega mleka. Zanimalo jo je, kaj imam v roki in pokazala sem ji prazno embalažo. To je bilo veselje, ko je pokrovček zapirala in odpirala v nedogled!

Jogurt ji pogosto ponudim kar sam, ker ga ima zelo rada. Ko v rokah pred njo držim lonček, Ema zapira in odpira pokrovček, medtem ko se trudim zajeti in ven srečno prinesti vse, kar je na žlici. Tokrat se je tako vživela, da sem ji prepustila prazen lonček.

Tole ni odpadna embalaža, ampak načrtno kupljena posoda za shranjevanje živil. Nekaj časa sem v njej hranila moko, potem mislije, zdaj mačje brikete. 

Čeprav ima Ema škatlo s pokrovom, v katerem so odprtine različnih oblik, ki se prilegajo kockam, ji iskanje prave kombinacije (še) ni zanimivo. Podobno, a nekoliko bolj enostavno verzijo te igre sva dobili s prazno plastično posodo za živila in lesenimi kockami, ki jih je skozi večjo okroglo odprtino z lahkoto metala notri in vsakič tudi odprla in zaprla pokrov. Dvojna sreča! :)